“Oha klapa ka bomo spili?
¨Elvira, dej enu flašku na mizu!�¨
“Ma počakte nu malo sej boste dobili!”
“Živjo, klapa.”
“Dej mu hitr en glaž Elvira da bo povu kašno neumno!”
“Bojte tih pšššt!”

Ben klapa vam povem narvečji moj problem je vera.
Kado ti ve tu komur lohkor vervaš an komu ne?
An člouk ni člouk če nenu malčk po svoje račonira.
E jaz svoju pamet nucam pej nej taka bo ku če.

Eh..drahi moji na tem svetu samo to je gvišno,
da člouk res gvišn prou u nobenu reč ne more bet.
Je preveč tistih ka živijo od tega da na frišno
nafarbajo nas vsaki dan od uh pej do kalcet.

Ne vervam vsega radiju časnikom televižjonu.
Ma so lepe pravce rad jih slišim čitam. Ma če čjo
da bi vse tisto verval a ben glih za taku monu
me res ni treba met ka če ne druho ni lepo.

Nobeden ne bo kar tako prodajal me’hlo meni
ka jz ne vervam prou vsega ker tako počrez.
Ben prou vsega jas ne vervam nankar soji ženi.
Je preveč brihtna da bi blo vse kar reče res.

Ne tole jast ne poznam pardona ne poznam karjance.
Nej člouk bo brihtn naštudiran prou za past po tljeh.
A vseglih mu ne bom verval ni tako visoke inštance
da bil jaz v njo bi gvišn nej bo to še tejšen greh.

Ne vervam dohtarju ka pravi da ferderbu jatra
si bom zato ka vino zdravju strašno škodvat zna.
Hm ne bo prepriču me zastonj se bohi revež matra
kako češ škodvat zdravju če na zdravje pijem ha.

Ne vervam v liberale popolare demokristjane
taljeve desne srednje ka so ista pašta vsi.
An sploh je bolši pustit stat politika an putane.
Ka prvu od obeh bolezen kejšno grdo člouk dobi.

Ne vervam tistim ka nam komandirajo državu
to da pošteni so an da bi jih mohu spoštovat.
Ma majo pej vseglih za kej pokonci nosit glavu
če do vratu si v dreku je ne morš drhač držat.

Prou neč ne vervam tem ka pravjo da nebeška vrata
prestopiš samo če si njihov. Ka če to je res
an še narvečji gnidi ka jim služi hor pristrata
mi je vseglih če nikdar jas ne vidim teh nebes.

An če sam bog se jezen zdej prkaže ven z oblakov
an reče: “Ben me vidiš zdej ti ka ne vervaš neč?”
Bom reku: “Prej ko vervam to kar vidim bom hlih en malčk počaku
ka zna bit da encoj sem res popil kak glaž preveč.”

Res klapa vam povem narvečji moj problem je vera.
Kdo ti ve tu komur lohkor vervaš an komu ne?
An člouk ni člouk če nenu malčk po svoje račonira.
E jaz soju pamet nucam pej nej taka bo ku če.

Ma kej čmo tko je vseglih moraš živet v eni veri.
Sej ni figure čeprav nobenmu neč vervat ne znaš.
Edino vam jast vervam klapa. An vem da ncoj v miri
lepo počasi bomo sprazenili vsi v kop še kajšen hlaš.

V obdobju med velikima vojnama je Društvo narodov velika uma tistega časa Alberta Einsteina in Sigmunda Freuda povprašalo o vprašanju vojne in miru v Evropi,kako se je znebiti,kako jo končno nekako odpraviti.
Einstein je napisal(parafrizirano po meni),da je vojno mogoče uničiti le z tako veliko vojno,da te nebo več možno ponoviti in bo s tem postala dokončna.
Morda se spomnite njegovega poznejšega aforizma,da za tretjo ne ve,a da četrta bo pa zagotovo spet z kamenjem in gorjačami.Če sploh.
Freud je ostal na ravni posameznika,na nujnosti njegove notranje spremembe in preobrazbe,na ravni njegove zavesti in podzavesti.

Kratkoročno je imel Albert več kot prav,po drugi veliki vojni bi vsaka še večja vojna pomenila konec homo sapiensa in vseh ostalih naših sopotnikov.
Dolgoročno pa ima prav verjetno Freud.Upajmo vsaj.
Samo z spremembo tistega kar smo ali se delamo da smo,je vojno(danes bi modno rekli nasilje ali celo bognedaj terorizem) mogoče odpraviti.
Danes je vojna že itak povsod,ne le na bojnem polju,tam je je pravzaprav še najmanj.
Morda je težava današnjega časa pomanjkanje velikih mislecev,nihče nam nič zares pametnega in novega ne pove,vse je boljkone ponavljanje že tisočkrat ponovljenih in zlorabljenih vzorcev.
Mantranje.
Vedno znova le restavracija starega v novi obliki,kar je napredek le na površinski ravni.

Morda bi bilo treba povprašati kake višje sile,te nas vedno znova pustijo na cedilu…!
Žal.