Nekoč je nekje živel en velik mamut,ki je imel 5000 bratov in sester,sestričen in bratrancev,stricev in tet,domoval je v….!
Eh,pravzaprav vse rahlo drugače,z lažjo sva vedno bila slaba in kratkotrajna prijatelja,zgodba je iz naših časov in danes bomo obravnavali ta prave jeklene mamute.Naša zgodba nosi le ščepec,dva,elementa pravljičnosti.
Za vozila poimenovana z imenom tovorna vozila,ki sekundo za sekundo divje drvijo in hrumijo skozi kraje,ki so jih nekoč opisovali z zgodbo o nekih posebnih ljudeh,ljudeh z neko posebno mehkobo, pradobroto,ki naj bi prevevala njihovo bit.
Ki je zavoljo težke teže pritiskajoče na to rodno grudo sedaj še nižji,še ravnejši kot je sicer.
Sledov preteklih časov,dojetih kot čas nedolžnosti je bore malo,kaka drobna peščica in nič več,mamuti že dolgo drvijo in vijugajo kot neskončna kača švigne izpod podrasti in ljudje so že zdavnaj postali čisto navadni ljudje,taki kot povsod drugod.
Dobri in slabi,delovni in lenobni,pametni in manj pametni,predhrbtni in zahrbtni,oholi in drzni,tisti ki ljubijo in oni ki sovražijo,……in sploh kar je še tovrstnih poimenovanj,ki opisujejo kar bi morali opisovati.
Neki del neke domnevne resnice.
Skozi kraj teče velika črna cesta,z belim črtami posredi,enako oddaljenih od desnega in levega roba in ki jo delajo še zanimivejšo.
Čas prihoda prave poti,tam južneje od tukaj,ceste za velike mamute in njihove otroke štejemo le še v mesecih s prsti obeh rok.Pričakujoča nestrpnost,da pride njen prihod, odrešiteljica pred sodobnimi mamuti in njihovim gomazenjem,paranjem dnevno-nočnega neba,nespanjem,neživljenjem,nesmrtjo.
Odgomazeli bodo drugam in delali hrup drugim ljudem,jelenom,zajcem in lisicam,drevesom gozda in rastlinam polja.Nesebično se bomo pridušali,samo da so odšli,ti grozni mamuti.Da imamo svoj zasluženi mir.Mi,….!
Pravijo,da ni skrbeti,da ni prehudega,da je vse izmerljivo in izračunljivo in da računi kažejo lepšo sliko,kot si jo sami slikamo.Da hrup ni prehrupen,da zna biti ušesu priljuden,celo,le pravo frekvenco moraš ujeti.
In odrešitev je že itak na poti.
5000 njih,jeklenih,dan za dnem,itak že neka davna preteklost iz zgodbe z naslovom .¨Bilo je nekoč,zdavnaj,nekje v deželi mamutov.¨Bezbroj njih.
Nekoč je bil čas, čas odraščanja otročajev iz ulice otročajev,ki danes že več kot pet hiš ima,do te velike ceste je bilo le poltretjih sto metrov in prva slika pogleda nanjo sega do stiska kljuke na vratih mogočne zgradbe,v kateri sta domovala vrtec in kuharica z slastnimi makaroni,takrat,tam ob cesti črne barve,z tako drobnimi kamenčki posipane,da si jih komaj opazil skrbno skrite v črni gmoti,takrat ko je minevala šesta pozna pomlad v odisejadi življenja.
Do nje si prihajal po poti z kamenjem in mlakužami polnih vode in brez žab v dneh brez dežja,z kravjeki na drugi tretjini kolnika.
Po cesti,ki je ni načrtal škotski inženir,a katerega ime je naša cesta,ulica pravzaprav kljub temu nosila.
In gruč otrok,ki so brezskrbno poskakovali naokrog in počenjali svoja počenjanja.In tu in tam kak bicikel z nalepko iz glavnega mesta na srednji štangi,kravja vprega polna sena,tu in tam čisto pravi mamutov mladič,slaboten,da je kaj in vonj iz njegovega zadnjika,poln arome ob kateri bi se danes vsi pridušali.
Taka je cena,moralno etična vsota zgodbe,ki se ji pravi napredek,nekaj zgubiš,nekaj dobiš,in potem spet tako v nekem drugem zaporedju.
Win-loose kombinacija,ta večnica časa,kateremu delu te tujerodne skovanke bi smel podati svoj podstavek je vprašanje,katerega je profesorica v usmerjeni šoli poimenovala z retorično.
In seveda,na konci,…!
Tudi jekleni mamuti imajo svojo usodnost,svojo življenjskost,morda še večjo,težjo.Njihova bit je humanoidno človeška.
Umerjanje teže,dolžine in vseh njim podobnih mer je itak nikoli izmerjeno in dokončano opravilo.
Zares,vam povem.

Tako je pri nas.

Opomba,pravzaprav dodatek:
Pokrajinski pejsaž dopolnjujejo ptice,tiste ta prave,ki jih je k sreči iz dneva v dan več(bi se kar polglasno čudil)in tiste jeklene,ki jih je žalibog iz dneva v dan nič manj.
Lansko poletje sem prste obeh rok mnogokrat preobrnil,tako da sem že skorajda pozabil kolikokrat,preden sem prišel do prevelike številke.Danes še opazujem njih hrup,njihove kerozinske repe z chemtrailskim dodatkom posijane,morda,kdo bi zares vedel.Dosti jih je.
In že skoraj tedenski obisk v nizkem letu,prvič in zatem drugič,v nekih bližnjih krajih ji pravijo zrakomlat ptica,v kakršni sem nekoč celo sam sedel in gledal in gledal,osuplosti poln,navzdol in navzgor,vse tja do Sonca.
Taka,kakršno je narisal in izračunal že sam Leonardo.

Sledeč prvemu od Leonardovih načel je večno nepotešena radovednost in z njo povezana skepsa dan današnji postala že moja značajska lastnost.Kar nekoč ni bilo nujno samoumevno.
In tako se porajajo iz dneva v dan v možganskih vijugah nove in nove teorije,ki so včasih prav fantazmične,včasih dokaj realistične.
Tiste,ki se izkristalizirajo kot smiselne v nasprotju z 99% odstotkov preostalih odidejo za vedno med tistih devet desetin nezavednega mišljenja,ki mu je podvržen vsak posameznik.
Teze in hipoteze so plod zdavorazumskega(!!?)razmišljanja posameznika,opazovanja,iskanja in preučevanja raznoraznih virov.
Sklepi,ki izhajajo iz njih niso nujno popolni.Sicer je pa tako z mnogimi znanstvenimi hipotezami,o kvaziznanstvenih,kjer je rezultat pogosto pomembnejši od vsebine pa ne bi na tem uglednem mestu.

Teza 1:Homo sapiens ni bil sposoben uspešno loviti mamutov.

Teza 2:Hannibal je Alpe prečkal brez bojnih slonov.

Ad1)Na osnovi preučevanj fosilnih in paleontoloških ostankov iz prazgodovine je uveljavljena obče sprejeta teorija,da so se človeški možgani povečali predvsem zavoljo nenadnega dostopa do živalskih beljakovin,deloma iz ostankov kadavrov,deloma iz virov katerih dostopnost je bila posledica uspešnega lova na manjše živali.
Temu bi danes lahko oporekali (http://www.heise.de/tp/r4/artikel/13/13989/1.html),ker iz poslednjih raziskav izhaja,da je nabiralništvo bilo očitno primarno za obstoj vrste vse do sodobnih časov.Ker z pestnjaki enostavno ni bilo možnega kaj več.Torej smo bili večino naše zgodovine bolj kot lovci lovljenci hijen in podobnih predatorjev.Bolj kot kralji le zelo prilagodljivi podložniki evolucije.
Kralji živalskega sveta smo postali šele po dolgotrajnem ¨suženjstvu¨,trajajočem miljone let.
Kar pa nas je organiziralo v trdno skupnost,ki je z sodelovanjem in organizacijo ,vsem ogromnim nihanjem navkljub uspešno ohranjala vrsto.
Babice(seveda tiste okoli štiridesetega) in žene so bile očitno glavni ali vsaj enako pomemben motor prehranjevalne verige.
Po pojavu kopja in loka je vpliv lova zagotovo zrasel,možen je bil ulov večjih živali,kakor je bila uspešnejša obramba napram predatorjem.Je pa lov(in vojna) in z njim povezana orodja bil verjetno eden glavnih silnic tehničnega razvoja.
Mamuti so sorodniki sodobnih slonov,z razliko da so bili trikrat težji in večji,tehtali so tudi čez osem ton.Gibali so se v skupinah,krdelih ali hordah,ki so bile socialno močno povezane.Hitrost gibanja je bila po potrebi sorodna slonovski,ki zmore na krajše proge hitrost do 40 km na uro,oba sta torej dosti hitrejša od človeka.
Model mamuta v naravni velikosti sem si ogledal tudi sam v švicarskem nacionalnem muzeju v Zürichu.In bil prav vesel,da gledam le kopijo resnične živali.
Na eni od jamskih slik v Franciji se pojavlja motiv lova na mamute,iz tega se je sklepalo na sposobnost homo sapiensa da je uspešno lovil in v drugem tisočletju pred našim štetjem morda celo iztrebil tega ogromnega sesalca.Slikar je že takrat pred poldrugimi deset tisoč leti morda imel kanček umetniške žilice in ni nujno upodabljal realnega sveta, realnost je bilo moč napraviti lepšo od resničnosti.Teoretično bi lahko dodali kanček religioznega pridiha.
Teza o napadih lovcev oboroženih s kamnitimi sulicami iz zased na krdela seleča se iz nemških nižav proti našim koncem(zelo verjetna velika gozdnatost je dodatno vprašanje!!?)na obrobju pečin je zame vsega dvoma vredna.Nujno bi morali izločiti eno samo žival in jo spraviti v neko past,na obrobje iz katerega nebi bilo izhoda.Še ta sama bi v ranjenem besu med lovci povzročila hude izgube,tako velike,da se taki podvigi zagotovo ne bi splačali.Možno bi bilo kopati jame-pasti,a za to ni bilo orodja in poraba energije bi bila prevelika.Tudi sodelovanje mamutov bi bilo vprašljivo,resda so alpske doline ozke,a kljub vsemu vedno široke stotine metrov.Kamnita sulica bi tako veliko žival lahko resno ranila šele v primeru res dobrih metov,kar zagotovo ni bilo lahko,že takrat se je v telesih ljudi kopičil adrenalin in njega je težko nadzirati.Strah pred pobesnelo živaljo ne bi bil iz trte izvit.
Ker niso bili na stopnji razvoja,ki bi omogočala večjo uporabo soli so težko ohranili tako velike količine mesa,predvsem v toplejšem obdobju leta.
Ogromen trud in tveganje bi prinesel le omejen in kratkotrajen vir hrane.Možno bi bilo,da so se hranili z obolelimi živalmi,morda celo poginulimi če so bile potrebe po hrani velike.

Mnenje:Možno,a malo verjetno.

Ad2)Punska vojna med Rimom in Kartagino je trajala obdobje večih generacij.Odločilen je bil prihod Hannibala v Italijo(http://de.wikipedia.org/wiki/Bild:Hannibal_route_of_invasion.gif ),ki jo je zavzel,a iz dokaj čudnega razloga obstal pred vrati Rima,ki je bil že na kolenih.Zmagovalec,ki ni želel zmagati.
V Italijo so Kartažani vdrli čez Alpe z več destisočglavo armado(ocene med 38000 in 59000 mož in konjenikov) in 37-timi bojnimi sloni.Slednji so zavoljo neverjetnih naporov po prečkanju Alp vsi pomrli in niso vplivali na vojna dejstvovanja.
Faktor presenečenja je seveda odločilen v vseh nasilnih spopadih.Zato izberejo Alpe in to,naj verjame kdor hoče pozimi.Rim je gotovo na ozemljih ki jih je bolj ali manj obvladoval imel svoje zaupnike(beri tajno službo),srebrniki in zlatniki so imeli že takrat svojo magično moč.Težko bi bilo ¨skriti¨ tako veliko armado dolge mesece.Pozimi so v Alpah zelo nizke temperature,ki jih dobro opremljen in hranjen človek ne more zdržati prav dolgo časa,gibanje armade bi bilo možno le od postojake do postojanke,a takih ki bi logistično zmogle toliko ljudi zelo verjetno ni bilo.Decimiranje Hannibalove armade tekom marša čez Alpe kot logična posledica.Oskrba je morala biti skorajda nemogoča,potrebne količine hrane ogromne,bolezni in epidemije zelo verjetne,kljub domnevni pomoči lokalnih prebivalcev(recimo Keltov Helvetov)je za dvomiti,da so tam obstajale dovolj velike količine hrane,lastno tovorjenje čez prelaze,ki so jih kamnoseki že mesece poprej razčiščevali
(presenečenje???)izredno težavno.
Vprašanje slonov!Vzhodnoafriški slon,manjši brat nam bolj znanega slona iz živalskega vrta dnevno porabi 150 do 200(!!!?)kilogramov rastlinja,listja in vejevja in to v toplem podnebju Afrike.Z to razvado se ukvarja pravzaprav cel dan.Cel dan.Zavoljo nizkih temperatur v alpskem svetu pozimi bi poraba hrane morala biti enormno večja.Ali so bili zavoljo trajne potrebe po nenehnem obnavljanju energetskih zalog(toplota-trajni mraz)sploh sposobni gibanja?
Če bi izhajali že iz glave stratega Hannibala bi se vprašali ali je res bilo smiselno tvegati ogromno motivirano armado in se zanesti na morebitne zaveznike,katerih bojna moč je bila morda nižja in trajna lojalnost vprašljiva(cisalpinski Kelti)?
Čemu nasprotniku,kateremu si vsaj enakovreden dati čas,da se okrepi in uredi vrste v obdobju,ko si sam na robu samouničenja!Genialnost ali norost?Tveganje se zdi neverjetno veliko,nesmiselno.
A rezultat tega računa je Hannibala vpisal v zgodovino.
Če povežemo slone in mamute,te daljne sorodnike,ki jih najdemo v obeh zgodbah pridemo do današnjih ponorelih indijskih slonov, pravih pritlikavcev napram mamutom,katerih srečanje z ljudmi v tistem transičnem stanju pomeni običajno hitro srečanje človeka z onostranstvom.Razen tega vse do pojava strelnega orožja ni poročil,da bi slone lovili kot lovno divjad!Čemu??Jih ni!?

Zaključni sklep:Zelo malo verjetno,vsaj ne v celoti.

Človeški rod na lastno zgodovino očitno gleda z prav hudo pristranskimi očmi,slavno preteklost je seveda tako lepo negovati,toliko domišljije nam vzbujajo zgodbe o pogumnih in neustrašnih ljudstvih tam daleč v
preteklosti.Opazna je tudi lastnost zgodovine,da bolj ko je daljna bolj slavno in nemogoče zveni.Sedanjost je običajno itak bolj krvavo realistična.
Vse do Gutenbergovih časov je bilo moč zgodovinske vire poljubno spreminjati,kar se je prav urno počelo,to ni več nobena velika skrivnost.V času,ko je bila nepismenost blizu absolutnega je bilo to pravzaprav enostavno početje.

Kaj je in kaj ni res bo pokazal čas.A skoraj gotovo je da marsikaj ni tako,kot mislimo,da je bilo.