(De)Nacionalizacija
Četrtek, Januar 31st, 2008
Ustava Republike Slovenije
http://www.dz-rs.si/?id=150&docid=28&showdoc=1
14.člen(enakost pred zakonom)
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
Zakon o denacionalizaciji(Zden)
http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/prostor/denacionalnizacija/denacionalizacija_zakon.pdf
27.a člen
Premoženje fevdalnega izvora ni predmet denacionalizacije,razen kolikor se nanaša na primere,v katerih so upravičenci cerkve in druge verske skupnosti,njihove ustanove ali redovi.
Za premoženje fevdalnega izvora po prejšnjem odstavku se šteje lastnina podarjena od monarha,ki kasneje ni bila predmet odplačnega posla.
Zanimiva tema,ki se na politični sceni vrti že dobrih dvajset let.Poskusil bom na dveh konkretnih primerih narediti pogled s strani.
Seveda.
Najprej je bil Bog.Šest dni je delal in sedmi dan počival.Spotoma je ustvaril človeka.Podaril mu je vse kar leze in gre,vse je bilo od vseh in vse od vsakogar.On sam si ohrani funkcijo večnega supervizorja.
Potem se zgodi kralj,ki dobro plačuje in hudo kaznuje in zahteva davke.Zvestim podanikom predvsem za zasluge v borbi proti sovražnikom podeljuje nagrade-zemljo,gozdove,podanike…!
Rodi se fevdalni odnos med kraljem,kateremu je pravica do vladanja podeljena od Boga samega in fevdalcem,vazalom.Ob strani lahko omenimo še Cerkev kot božjega emisarja na tem svetu,ki je imela in ima zelo pomembno vlogo v tem troredju.
Pojma lastnine v današnjem razumevanju pojma fevdalni odnos ni opredelil,definiral,zapisal,nič ni nikomur pripadalo,vse je bilo zgrajeno le na pravici do uporabe,do izkoriščanja dobra in pripadajočih nesvobodnih ljudi,ki so na njem živeli.
Torej nobene zemljiške knjige,nobenega potrdila o lastništvu.
Po vretju narodov leta 1848,kakor po prvi in drugi svetovni vojni so ljudske množice kazale veliko mero jeze nad stanjem v katerem so morale živeti,hkrati so vladajoči spoznali ali morali spoznati,da na obstoječi način zgodba ne bo vodila v srečno prihodnost.Zato je bilo odpravljeno tlačanstvo z ostanki fevdalizma,kmetom se je v teh treh fazah podelila lastniška pravica nad pripadajočo zemljo,običajno merjeno po številu lačnih ust v rodovini.
Ker nismo zgodovinski krožek,se po tem kratkem izletu vrnemo v sedanjost.
Kdor je sposoben nekaj analitičnega mišljenja in vsaj malo pozna sodobno omenjeno problematiko bo morda podvomil v kaj v kar načeloma naj ne bi dvomil.
Če že pozabimo čudno medvojno obnašanje dela katoliške Cerkve(seveda tudi koga drugega) in ostanemo le pri sedanji vlogi institucije za pomemben del državljanov morda lahko spregledamo kako nedoslednost med samim zakonom o denacionalizaciji in ustavo.Zelo vprašljivo pa je vračanje potomcem nekdanjih fevdalnih rodbin,kot so Borni na Gorenjskem ali Zychiji v Prekmurju,pa še katerih.Vprašanje vračanja se je po javnosti znanih podatkih vrtelo v dokazovanju upravičencev ali so v usodnih letih bili jugoslovanski državljani in ali morda niso imeli pravico do odškodnine v kateri tuji državi.
Na ta famozni 27a člen,ki sprašuje predvsem o tem ali so predniki teh fevdalnih rodbin zahtevano kdaj morda kupili(odplačni posel)pa ni kaj dosti ozira,ne duha,ne sluha.
In tukaj je po mojem ključ do pravičnega končanja zakonodajnega procesa,ki bi moral voditi v resnično novo pravičnost,ki ji nihče ne bi smel oporekati in bi posledično vsak lahko užival v svoji lastnini.
Ni vprašanje denacionalizacija da ali ne,vsakdo mora imeti pravico da se mu storjena krivica popravi,niti ni vprašanje čemu je prav naša država bila darežljivejša celo od bogate Zvezne republike Nemčije(problem DDR),vprašanje je razvidno drugotno.
Svobodni in enakopravni državljani smo smisel obstoja demokratične države in le ta naš skupni servis,podaljšek naše demokratične volje.
Zgoraj opisano bi nas utrjevalo v dvomu,da ta definicija ne drži ravno vedno in popolnoma.
