Zastaralni (u)roki
Ponedeljek, Junij 30th, 2008Pravni sistem je ustoličen s ciljem,da razmejuje odnose med ljudmi,jih drži znotraj družbeno sprejetih norm.Skrbi za red in mir,v nekem visokem smislu zasleduje cilje pravičnosti,morale in etike.
Nič novega,to so splošno znana dejstva.
V svojem dejanskem delovanju figurira(po mojem mnenju) enako kot ostali hierarhični sistemi,kot ogromen provizijski stroj,ki vsakega z osebnim stikom in samim obstojem utirja v zaželjene vzorce obnašanja.
Podružblja.
Na načelni ravni je opredeljen z ustavo in zakoni,ki so na načelni ravni solidna podlaga razmejevanja odnosov,a
običajno ostajajo le občasno sredstvo pritiska,da se vzpostavijo potrebna razmerja in ohrani red(kar pač pod tem razumemo).
V biti gre za delitev moči,vsak udeleženec dobi pravice,kolikor moči v tistem trenutku poseduje.Itak je to že zdavnaj ugotovil Cankarjev Ivan.
Čemu torej obstajajo zastaralni roki?
Logično,zato,da se stvari ne vlečejo v nedogled, realno je tudi dejstvo,da v oddaljenem preteklem času ni enostavno razmejevati razmerja in s tem povezane pravice in dolžnosti.
V sedanji zakonodajni opredelitvi in ob vedenju,da večina vpletenih ne pozna prav(n)ega reda zastaralni roki z svojo kratkostjo spodbujajo potencialne storilce k protipravnim dejanjem.Povezane osebe neredko delujejo sistematično z ciljem osamitve žrtve(kako lovijo prerijski psi?)in sedanja ureditev je naravnost vabilo v nelegalna vzpostavljanja paritete moči.So torej element,ki spodbuja nasilje,namesto,da bi ga odvračal.A ¨pozitivno¨ je vsaj to,da je v dosedanjem družbenem kontekstu to proces,ki viša družbeni proizvod,negotovost ljudi mobilizira in spodbuja,žrtve teh procesov so zgovoren opomnik.
Tako še danes potekajo razmejevanja iz vojnih časov,kar je načeloma hvalevredno početje.Krivica mora biti poplačana,bolečina žrtve je trajna.Vojni zločini recimo nikoli ne zastarajo in prav je tako,so sredstvo zaščite ljudi in premoženja,ščitijo našo prihodnost.
V sodobnosti se stvari radikalno spremenijo,roki so kratki in napeti.Relativne in absolutne številke so 1,2,3,5 in 10 let,zadnja zelo pogojno.Sam sem se številki pet let moral ukloniti.
¨Zastarano,žal nam je.¨
V prevodu:Stranka z napačnim pedigrejem.
Sklepali bi lahko na prave in manj prave(ideološko pogojeno)žrtve in storilce,ta delitev seveda ni naključna.
Meja med žrtvijo in storilcem je zabrisana in sosledna,relativna,vloge pogosto inverzne.
Sorazmerja moči se vsilijo z močnimi sredstvi,formalne zahteve ¨javnosti¨ po razmejitvi odgovornosti(obdobja mentalitete linča) prinesejo vedno ¨prave¨ rezultate,črepinje se pometejo v smetnjak in vlak odpelje v svoji smeri,nagon po samoohranitvi interesnih skupin opravi preostanek.
Naslednji primer že nestrpno čaka pred vrati.
Dan zatem se zadeva obrne na glavo,ker so postopki na prvih instancah skoraj vedno le v relativnem smislu zakoniti,legitimni,kaj šele pravični ni nepomembno da razvoj zgodbe ostane na začrtanem formaliziranem tiru.Sredstev pritiska je brezbroj,vsakdo se ukloni,utiri,ni ga tistega,ki bi bil zmožen karkoli spremeniti in res kaj povedati.Ni zaželjeno,celo nevarno.In časovni pritisk relativizira posledice,ko se zberejo moči je vse že ¨zastarano¨,času ¨neprimerno¨ in energija je nevarno ¨draga¨,zato vas pozivamo k odgovornemu ravnanju(??!!)……!
Pomembno je izpostaviti,da žrtve običajno znotraj teh rokov niso operativne in sposobne pregona domnevnih kršiteljev,kakor zavoljo prizadetosti(sicer jim ne bi mogli reči žrtev),tabuizacije,finančne omejenosti,neznanja,čustvene povezanosti z storilci,….!
Govorijo vedno tisti,ki govorijo kar se mora slišati.Običajno pravljice iz zajčjega klobuka.
Sicer smo itak v fazi ¨Čiste lopate¨ in normirane bele stavke delilcev pravice.In kakor je od dne današnjega čas kislih kumaric in vse pride prav,kakor se sporoča,da je čas akumulacije pri koncu in da prihajamo v zrelejše čase.
Saj,v vsaki tragikomediji mora biti kanček nasmeha.
Ergo:
Časovna omejenost zastaralnih rokov in neučinkovitost pravnega reda sta sistemski kategoriji in služita cilju vzpostavitve času primernih družbenih razmerij in posledične distribucije moči znotraj družbe.Poudarek je vedno na besedi moč,na vekov veke.Amen.
Kot nam posthumno kliče Taras:
Kaj je vrednota:iskanje nevidenega ali goveje prežvekovanje?
¨Jutri?¨¨Da,jutri,¨je rekel K,¨ali mogoče zdaj z vlakom,ki pelje ponoči,to bi bilo najbolj ugodno.¨
Franz Kafka-Proces,poslednji stavki zadnjega odlomka.
