Preučujem knjigo Medicina in pravo-Sodobne dileme in zgrožen opazujem neverjetno diksrepanco med svetlimi in zapisanimi ideali,ki jih knjiga poskuša razčleniti in vsakodnevno prakso,ki jo uporabljajo organi te družbe zoper posameznike in skupine posameznikov,kateri se hočeš nočeš morajo ukloniti prisili močnejšega.Zakonitosti in ustavnosti je tukaj ravno toliko kolikor si je kdo sposoben izboriti,stopnja izboritve pravic tendira močno proti negativnim predznakom(beri intervju z odvetnikom Andrejem Pitakom,Sobotna priloga Dela,24.1.2009)
Mićo Mrkaić,ekonomist neoliberalnega kova je človek,ki brezprizivno in brez olepševalnega ozira na ¨posledice¨(beri duševne bolečine preučevanih)razčlenjuje poti in stranpoti sodobnega časa,seveda skozi svojo neoliberalno,tehnokratsko,ekonomistično držo.
Glede njegovih ekonomskih teorij sem imel večinoma zadržano mnenje in sploh sem premalo poučen in podkovan,da bi svoje mnenje na tem področju štel kot brezprizivno relevantno.Četudi mi je tematika blizu,sem v nasprotju z dosedanjim duhom časa in njegovimi pogledi vedno bil mnenja da je imeti dovolj bolje kot imeti preveč.Še posebej to velja za dolgove vseh vrst.
A?!
Kot že nekolikokrat popreje je v zadnjem članku časnika Finance okrcal zdravniški lobi:
http://www.finance.si/235002,ki ob enormnih stroških vedno v slabšem obsegu opravlja zdravstveni servis plačnikom,državljanom te države.In v tej tezi bi mu lahko nedvoumno pritrdili.
Po alegoriji na izrek Leonarda da Vincija:¨Vse je povezano¨ in na teh straneh opisovane osebne težave z raznoraznimi lobiji in karteli te družbe,bi si drznil iti korak dlje in trditi,da v tej družbi obstaja kartel močnih,kartel,ki z svojo izredno močjo in načrtnim usmerjenim delovanjem z lahkoto omeji pravice državljana posameznika ali skupine državljanov iz ¨kartela šibkih¨.
Vse do najsubtilnejših bondovsko-kafkovskih dimenzij.
V ta interesni kartel ali oligopol bi lahko poleg zdravnikov prištevali(pozor na psihiatrijo z ghostbusters funkcijo),pravosodni aparat(nimate strahu?) vključno z policijo,pravosodno upravo in državnim tožilstvom,širše pojmovano državo z birokracijo in politično elito,religiozno srenjo,finančni sektor(ki je trenutno edini na sramotilnem stebru),nič manj parcialni sektorji znanosti itd.
Ker se nahajamo na robu recesije,ki ji pravimo ekonomska kriza bi ta pomemben trenutek lahko izrabili za analizo vzrokov in posledic,ki so privedli do tega stanja.Kakor vsak optimizem slej ko prej preide v njegovo nasprotje,tako so vzroki vsekakor temeljni in daljnosežni.Ne le opitost od kreditne ekonomije,temveč opitost in izmučenost od trajnosti boja za moč,kot bi poudaril Nietsche,ko število zlorab,prevar in splošna raven surrealnosti na osebni,družbeni,občečloveški ravni postane tako visoka,da ta začne nihati močno izven ravnovesne lege.
Ni težava v tem,da nekdo ima moč,drugi je pa nima ali je nima toliko kot bi je želel ali imel minimalno pravico imeti.
Težava je v tem,da kartel močnih v veliki meri deluje polzakonito ali na robu nezakonitosti,običajno po principu božje milosti,z ciljem zameglitve realnosti,ko večina to stanje sicer prepoznava kot močno moteče(¨vse je mafija¨),a zoper njega ni zmožna ničesar storiti ali se ga ubraniti.Nekdo,ki je bolj šolsko usmerjen bi trdil,da gre v bistvu na delitev po znanju,po izobrazbi,po doprinosu k družbenemu napredku.Osebno se s tem ne morem strinjati.Dodatna težava je vzajemna povezanost,na zavedni in nezavedni ravni.Kaj mislite kje in kako se sklepajo raznorazne salomonske rešitve,ki jih A-mediji nekritično razbobnajo urbi et orbi?
In če bodo državljani,kot nekateri iz moje okolice nasedli triku,postrgali zadnje prihranke,si pokupili nove štirinožne igračke(in kar je še tega)v maniri,samo da ne bo hudega,ker da je sedaj čas¨protikriznega¨ delovanja jim lahko rečemo,da sedijo na napačnem vlaku in v napačnem vagonu.
Družbena kriza se bo trajno rešila z odpravo vzrokov zanjo in ne z nadaljevanjem njenih posledic.In vzroki za krizo,kot vedno tudi tokrat niso primarno ekonomski,res pa je da se tam najočitneje in najhitreje izrazijo.Omejitev neupravičene moči in zmožnosti zlorabe moči tovrstni kartelov bi bil pravi korak v pravi smeri.Spomnimo se recimo 14.člena ustave!Kako daleč smo od tega?
Vzroki so bistveno globlji in ni dosti indicev,da bodo razrešeni.Noj glavo prerad tišči v pesek!

Jučer je za mene bio važan dan(5.11.2004).Doživio i završio sam psihologijsko vještačenje.Na prvi pogled ništa posebno,testovi kakve čovjek u životu rešava u više navrata,no bitno je značenje njih za donošenje presude i uslovi u kojima su obavljeni.Siguran sam da Hrvatska u tom slučaju nije nikakva iznimka,nego zemlja koja tek potrvrduje pravilo važeče u mnogim zemljama svijeta,u mnogim od njih u još puno gorim oblicima.
Naime staviti osobu lišenu slobode u lisice,krenuti sa njom uz dva stražara(iako su korektni i fer obavljaju posao)na put za 45-60 minuta,u slabo prozračenoj mobilnoj tamnici-samici,trajektom prema psihijatrijskoj bolnici,koja je milo rečeno u lošem stanju,obaviti vještačenje u slabo prozračenim,osvetljenim,skućenim prostorijama i očekivati,da če rezultati u ovakvim nemogučim uslovima u stvarnosti iskazivati stvarne inetelektualne i emocionalne osobine i sposobnosti određene osobe je nestvarno i besmisleno.Svakom laiku mora biti jasno da to nije tako i da svaka kvalifikacija kaznenih djela i da svaka presuda donesena pod utjecajem ovakvih de facto u neregularnim uvjetima obavljenih vještačenja koje odlučuju o sudbinama pojedinaca,o pitanju slobode i zatvora,o pitanju zločina i kazne kako reće Dostojevski,svaka ovakva presuda je iregularna,svaki ovakav sud nelegitiman i svaka takva država(a takvih ima bezbroj)iu kojoj se događaju takve stvari pravna je samo u jako uslovnom smislu.
Također to govori uveliko i o odnosu naših društava prema najnezaštičenijoj grupi u pravosudnim sistemima,o odnosu prema pritvorenicima-osobama lišenih slobode.
Da uopšte ne spominjem stvarno težkog pogleda na bolesnike u psihijatrijskoj bolnici,pogled koji je u meni obudio jak osječaj sučuti,patnje i boli jer jim ne mogu pomoći.Gotovo za sigurno je da se u ovakvim uvjetima jako uvjetno(po mom nemedicinskom mišljenju)mogu lječiti,više manje su tamo na neki način ostavljeni,odbačeni,odvojeni od društva.Da ne kažem direktno-pritvoreni.Bitno nam je,da nam nisu pred našim očima,da ne smetaju.
Također odnos prema pritvorenicima-osobama lišenih slobode,koji bi se do pravnomočnosti presude trebali tretirati kao nevini,no svakome je jasno da to nije tako,prava su nam osakačena na najnižu moguču mjeru.Taj sustav vapi za istinskim reformama,nisam znalac i specialista za pitanja ove vrste no moja zapažanja u ovo več dosta dugo vrijeme pritvora su jako zapanjujuča i evidentna.
Pre 17 godina za vreme služenja vojske ja sam več prošao taj sistem,mogao bi mu reči Centar za dehumanizaciju,no svjejedno doživljaji u toku pritvora za jednu psihički ili fizički ne najjačiju osobu mogu biti toliko bolni da olako može pasti u stanje iz kojega se teško izvući,olako može se desiti,da neka normalna,zdrava osoba izađe psihićki rastrojena,ovisna sredstvima za smirenje i spavanje i slićno.
Da ne govorim o tome,da se u pritvoru nalaze osobe koje po zdravstevnim kriterijima nebi smele biti,jer osoba sa prostrijeljenom rukom,smrvenim kostima šake sudi na operacijski stol radi hitnog sprečavanja nastanka trajnih deformacija,osoba stare dobi sa očitom anamnezom i nepokretnošču također ne može,ne smije(ako se smatramo humanim društvom)biti tretirana na taj način,da dalje ne govorim o ovisnicima od narkotika ili alkohola,kojima se jedan oblik ovisnosti zamjenjuje drugim,tzv. ¨terapijom¨,kako možemo nazvati navikavanja na ovisnosti od lijekova i medicinskih sredstava.Da takvi ljudi prije svega trebaju liječenje a tek zatim sudski tretman je očito,kao štio je očito,da se u tim uvjetima mnogi nisu ni sposobni braniti na sudu.
Da samo još nadopunim na dosta nedefiniran status i nejednobrazan odnos odvjetnika(večinom po službenoj dužnosti)do klienata-pritvorenika i dalje se spustim na vlastiti slučaj gdje je sudkinja prostodušno na zasjedanju izjavila,¨da postupak u 8 mjesecu nije tekao jer sam ja bila na godišnjem odmoru¨(parafrizirano)!Države koje nisu sposobne upravljati sudskim sistemom i koje nisu u stanju sagledati kakve posljedice ovakvi i slični postupki imaju za pojedince i društvo u cjelini,teško bi okarakterizirao kao humana i slobodna društva.
Ovakvih primjera u pritvoru primjetio sam više nego manje,iako mogu reči da se režim izvršava dosta po utvrđenim pravilima,dosta fer i korektno(ne smetaju me toliko neke nacional-političke opazke).
Osim ako ne spominjem famozni član 34 Pravilnika o kučnom redu,koji je u očitoj suprotnosti sa samim sobom,nekako ne može služiti pravnim ekspertima,da se diče njime što svaki laik može prepoznati da bi iz njega proizlazilo,da bi pušenje moralo biti zabranjeno u celom pritvoru.To me naročito pogađa,ne samo zbog mojeg zahtjeva za sobu za nepušače,negoli toliko više zbog toga,da se ti isti eksperti u procesima oslone na jednu jedinu pogrešnu progovorenu riječ,točku ili uskličnik.
Da dalje vegetarijanska ishrana moguča uz višekratne molbe i nevjerice(delimično uspješan zahtjev).Ne bi želio bilo kojoj osobi u upravi pritvora i izvršnom osoblju napraviti krivicu,moje mišljenje,da je sistemu nužna reforma u svojim temeljima,koja bi omogučila više slobode pritvorenicima,fleksibilniji tretman i stvarno bi navodila pritvorenike na promjene u svom životnom stilu,vodila ih na put pripreme na povratak na slobodu ili miran prijelaz u zatvor te također,da jim se omogučila stvarna mogučnost pripremanja na vlastitu odbranu a da uz to ne bi istovremeno trpjeli interesi državnog tužilaštva i istrage u cjelini.
Sistem kakav jest trenutačno štetan je po psihofizički ustroj pritvorenika,stvara potencialne ovisnike i recidiviste i štetan je za društvo u cjelini,jer uz goleme troškove ni u kojem smislu ne navodi na promjene na bolje!

Zadar 6.11.2004
pisano u pritvoru

Eseni(http://sl.wikipedia.org/wiki/Eseni)so bili antična judovska skupnost kateri naj bi pripadal sam Jezus,če je ta kdaj živel(in počel tista neverjetna dela).
Praktični ostanek njihovega delovanja poleg nedavno aktualiziranih Kumranskih rokopisov
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Kumranski_rokopisi)je recept za t.i.esenski kruh,poimenovali bi ga presni kruh.Včeraj sem ga ¨spekel¨ na sodobni način,četudi sem moral improvizirati(nisem kalil in temperatura dehidriranja je bila previsoka) je občutek po uživanju res izreden.
O prebivalcih Kumrana v svetopisemskih časih sva znala debatirati z mojim pokojnim stricem Francem,katoliških monsignorjem.Četudi nekega bistva nisva odkrila,zame je tema delovala kot neke vrste velika skrivnost,kar je deloma še danes.Sledeč spominu je on v Kumranu celo bil.
Sveto pismo,z besedami samega Jezusa opisuje peko esenskega kruha takole:
” Torej ne jejte ničesar, kar ste ubili z ognjem, močnejšim od ognja življenja.
Zato pripravljajte in jejte vse sadeže dreves in vse bilje iz polj.
Kajti vse to se hrani, raste in zori ob ognju življenja in vse to je dar angelov vaše matere zemlje.
Nasprotno pa ne jejte ničesar, čemur je ogenj smrti dodal svoj priokus, kajti to je od satana.
Kako naj potem spečemo naš vsakdanji kruh - brez ognja? so vprašali nekateri v velikem začudenju.
Pustite božjim angelom, da vam pripravijo vaš kruh. Najprej navlažite pšenico, da bo mogel angel vode priti vanjo.
Potem jo postavite na zrak, da bi jo lahko objel angel zraka.
Pustite jo od jutra do večera na soncu, da se bo lahko angel sončnih žarkov spustil nanjo.
In blagoslov teh treh angelov bo kmalu obudil kal življenja v vašem žitu.
Potem zdrobite vaše zrnje in naredite iz njih majhne oblate, kakor so jih delali vaši praočetje, ko so odšli iz Egipta, svoje hiše suženjstva.
Ko naslednji dan spet vzide sonce, jih postavite nazaj, da bi jih angel sončnih žarkov mogel objeti z ene strani, in jih pustite do takrat, ko bo sonce najvišje, tedaj pa jih obrnite, da bi jih mogel objeti še z druge strani, dokler sonce ne zaide.
Kajti angeli zraka, vode in sončnih žarkov so hranili pšenico in ji dali dozoreti na polju, zato morajo prav tako sodelovati pri pripravi vašega kruha.
Isto sonce, ki je z ognjem življenja dalo pšenici rasti in zoreti, mora tudi z istim ognjem speči vaš kruh.
Kajti ogenj sonca daje življenje žitu, kruhu in vašemu telesu.
Ogenj smrti pa ubija žito, kruh in vaše telo.”
Sodobni recept(možnih je 1001 variacij)za lastno pripravo iz zadnje revije Skupaj za zdravje človeka in narave:
Esenski kruhki z lanenimi semeni in z rožmarinom
Potrebujemo:
-2 čaši pšeničnih semen
-6 žlic lanenih semen
-himalajsko sol
-rožmarina
Priprava:
Pšenična zrna preberemo,operemo in pustimo nekaj ur namakati v vodi.Vodo odlijemo(uporabimo jo za zalivanje rož),zrna kalimo v pokriti posodi dva do tri dni.Kalčke zmeljemo v gospodinjskem robotu ali kakem drugem primernem pripomočku,dodamo zdrobljena ali nakosmičena semena,sol in rožmarinove lističe.Oblikujemo tanke ploščice,ki jih sušimo v sušilniku ali v pečici z ventilatorjem ogreti na 40 stopinj Celzija.
Komentar:
Pšenica je bogata predvsem z vitaminom B1,aminokislino tripofanomin,E vitaminom,med kaljenjem se poveča tudi količina beta karotena.Med minerali izstopata kalij in magnezij,ki postaneta med kaljenjem še bolj dostopna našemu organizmu.Lanena semena so bogat vir omenjenih omega 3 maščobnih kislin,(alfa-linolenska kislina),ki pozitivno vplivajo na izboljšanje razpoloženja.
In še nakupna možnost:http://www.irenee.si/index.php?id=esenski_kruh

Od včeraj obstaja zame le ena vrsta kruha.Reče se ji Esenski kruh.Nedvomno velik esencialni napredek zame.

V jeku novoletnih praznikov sem prvič v življenju obiskal Trst,Panonci smo kavbojke in kavo kupovali kje drugje,ker naša zahodna mati je ležala severno od nas.
Trst,Trieste,mesto,ki bi ga lahko krstil za slovenska vrata v Italijo!
Prav zanimivo kraj,z očitnim flairom srednjevropskosti,z prikrito zakotnostjo vkup avstroogrskih korenin kar ne more skriti.Največji vtis na Slovenca naredi Narodni dom,stisnjen v kot Piazza Dalmatia,kar je logično,saj je zagorel zavoljo boja slovansko-latinskih ljudstev za ozemlja od Dalmacije do Furlanije.
In ta kot pošilja nezavedno sporočilo,da so Tržaški Slovenci kot obrobni delček te velike igre bili potisnjeni v kot že po definiciji.
Nekdanjega mladega nadebudnega častnika,iz časov,ko smo se šli igre velikih otrok,fascinira geografski,strateški položaj mesta.Vpetost v planinski masiv,z vseh strani zaprt,stisnjeno ob obalo Jadranskega morja,ki se razpira v markatni del starega mesta,od koder se diči najizrazitejši napis nočnega pejsaža-Assizurazione Generalli(!!?).Ozke ulice,močne kamenite zgradbe,dajejo vojaku občutek težko osvojive trdnjave.Prava obkolitvena konfiguracija,v več ozirih.
Saj,kakor Gorico,kakor Celovec so ga leta 1945 zasedle jugoslovanske armade,v jeku razpada in nastanka novih geopolitičnih razmerij na v Evropi.Geopolitični učbeniki nas učijo,da meja vedno poteka tam,kjer patruljira tvoja vojska.Premik izven tega je na robu diplomatskega čudeža,katerih ne bi zmogli največji svetniki in mučenci.Da se je Titova armada umaknila iz Celovca je še razumljivo,mesto ni lahko braniti in okolica v pretežni meri ni bila slovenska.Kakor je mejo definiral plebiscit iz leta 1920, naj se nam je zdel še tako krivičen je bil mednarodno veljaven pravni akt.Tudi za ravninsko Gorico bi veljal podoben argument,četudi bistveno manj,saj stoji sredi slovenskega narodnostnega ozemlja.Trst je v vojaškem smislu zlahka branljiv,vsak napadalec bi moral računati z izjemnimi izgubami,kakor v lastnem moštvu,kakor med civilnim prebivalstvom,ki se ne bi imelo kam umakniti.Ker sarajevskega sindroma v povojni Evropi nihče ne bi mogel upravičiti.Niti Anglo-američani ne.Dolgotrajni poulični boji bi bili nujnost,ruska osvojitev Berlina polnega širokih avenij,bi bila v primerjavi s tem mala šola vojaške taktike.In sploh če ti na drugi strani stoji izkušena gverilska vojska kot je bila jugoslovanska.Zahodni zavezniki so se opirali predvsem na moč v tehniki in te tukaj ne bi mogli uporabiti v polni meri.Kajti glavni argument Tita in njegovega vodstva za zapustitev in predajo mesta enotam generala Alexandra je bil,da niso želeli tvegati vojne z njimi,v času,ko je Jalta že bila realnost in v času ko je ruski stroj že stal na slovenskem ozemlju.
Poanta razmisleka je torej,da je šlo za politično odločitev in v nobenem primeru za vojaško-strateško.Sploh si takega spopada Zahod takrat ni mogel privoščiti v nobenem primeru.
Zakaj so torej Jugoslovani tako ceneno izrabili svoje ase,ki so jih imeli nedvomno v rokavu?Ali so sploh želeli ohraniti ta mesta?Čemu so jih žrtvovali?Čemu potem povojna ¨tržaška kriza¨,v kateri so dajali obupni vtis,da si na vse kriplje želijo vrniti tisto,kar so radevoljno vrnili,podarili?
Trst kot eden od centrov nekdanjega propadlega imperija ni sodil v ideološki kontekst novega časa,nove države Jugoslavije,vse kar je spominjalo na preteklost je bilo odvečno.Druga resnica je da takrat Slovenci,Slovani v mestu niso predstavljali večinskega prebivalstva,prebivalstvo je bilo dokaj mešano in uravnoteženo na polovico ali vsaj tretjino.Možnost mednacionalnih,kakor ideološko političnih konfliktov bi bila latentna,sploh ker je meščanstvo moralo imeti močne korenine v mestu.Iz današnjega zornega kota je očitno,da je v 20 stoletju potekal mednacionalni konflikt za ozemlja,za prečiščenje nacionalnih meja,vključno z trdimi in mehkimi metodami etničnega čiščenja.Ker je Jugoslavija leta 1945 to bitko obrnila v svoj prid,saj je povrnila dele Dalmacije(Zadar,otoki),Istro in našo Primorsko,ki jo je več kot krivično po prvi svetovni vojni zasedala Italija!
Če so želeli skleniti trajen mir so morali Italiji dovoliti ohranitev ¨obraza¨,da zatre občutek ponižanosti zavoljo poraza v vojni,izgube ozemelj in da sprejme mejo kot dokončno.Zato poleg geostrateških prerivanj Zahoda in Vzhoda ta nedvoumna darila,kakor so morali prikriti,da si teh ozemelj zavoljo ideoloških razlogov enostavno niso želeli.Ali jih potrebovali!Čisto preprosto!
Mlada država,nova oblast je hkrati potrebovala veliko zgodbo za strnitev vrst,za mobilizacijo pozabljivih množic,katerim je servirala zgodbo o ogroženosti zunanjih meja,predvsem zahodnih(v prvih povojnih letih),da je v vmesnem času utrdila svoje vrste,opravila z nasprotniki režima in se uveljavila v mednarodni areni kot zanesljiv in odgovoren partner.
Spomnim se parol,ki so jih še v mojih mladih letih starejši v razgovorih znali navreči,seveda vsaj delno v hudomušnem tonu,in glavna med njimi sta bila:¨Trst,Gorica naša sta pravica¨ in ¨Kri damo,Trsta ne damo¨!
Ko se spuščaš ali zapuščaš mesto iz obeh možnih vzhodnih smeri,iz Kozine ali Fernetičev,ti najbolj padeta v oči imeni Bazovica in Opčine.Prva se asociativno navezuje na štiri žrtvovane slovenske rodoljube,druga se asociativno navezuje na termin,ki opisuje majhno skupnost v političnem smislu.Kakor je mesto resda potrebovalo zaledje,da ni njegov strah in občutek obkoljenosti preveč agresivno deloval v okolico,kakor so verjetno ta naselja padla na italijansko stran meje prav zavoljo teh simbolnih povezav.Bile so del dežele TIGR-a,katerega obstoj je bilo potrebno potisniti v ¨tujino¨ in v pozabo.O tem je težko dvomiti.
Seveda je propaganda servirala javnosti raznorazne zgodbe o tem in onem,a nedvomno je da je meja bila potegnjena za mizo,s svinčnikom na papirju.Vse ¨krize¨,ki so trajale do leta 1954 in celo 1974(Osimski sporazum)in celo do danes so le umetne tvorbe,ki občasno prinesejo netiva v politični prostor,medtem ko je glavni načrt bil izpolnjen do poslednjega milimetra.Verjetno tisti iz Jalte ali morda Pariza.
Tako je jasno,da je anekdota,da je Molotov,ruski zunanji minister domnevno pozabil vprašati glede Gorice v Saint Germainskih dvorcih in je Edvard Sperans Kardelj moral navidezno razočaran romati v Beograd le anekdotična zgodbica,kateri je javnost do nedavnega celo verjela.Hkrati je v mozaik sage o slovenskem narodnem vprašanju naredil še en droben zaznamek,katerega nikoli ni imel namena objaviti.Ker tam so le kak dan prespali v hotelih,dajalii vtis resnosti po prekrokanih nočeh in na koncu podpisali poprej pripravljene papirje.
Če smo realpolitično realistični so komunisti in socialistična Jugoslavija dali izjemen doprinos k strnitvi naše dežele,pravzaprav so bili edini,ki so bili tega sposobni.Iz ideoloških razlogov,kakor deloma zavoljo širših konstelacij velikih sil,so nalogo opravili polovično.Sicer pa danes to ni več najpomembneje,četudi je resnično in čeprav se spretno pometa pod preprogo osnovnošolskih zgodb o dobrih in slabih,pravih in nepravih.
Poanta poante je,da se identična zgodba ponavlja dandanašnji v prepirih glede naše južne meje!Tudi tukaj so vzroki in cilji identični in rezultat je enako že znan v naprej!
Vse ostalo je predvsem zavoljo tega,da imajo črni,rdeči,rumeni in celo blogerski mediji mojega tipa o čem pisati,saj se ljudstvo raznoraznih zvezd in misic,svetnikov,ki uspešno zamenjujejo nekdanje heroje prehitro naveliča.Le politiki so zvezda stalnica,so pač bolj pametni in pretkani.In njihove zgodbe nimajo konca,so večno nedovršne.
Zgodbe morajo imeti realno težo!In boj za najzahodnejšo republiko nekdanjega vzhoda ni preprosta reč!
Ja,tako je to,vam povem da je!