Jugu 468 s svetega Antona pri Kopru,blizu zavetišča za domače živali
K objavi težko berljivega teksta,uvodnega dela dnevnika zapisanega v preiskovalnem zaporu v Zadru poleti leta 2004 me je spodbudila Lea199 z drznim in zaprašenim dnevniškim traktatom svoje babice(čeprav zveni posodobljeno).
Zapisan je bil v stanju hude tesnobe,ki jo okolica na najbolj prefinjene načine vzbujala,spodbujala in izrabljala kot sredstvo nadzora in odvračanja od postopkov,ki so jih vodili zoper njo.Zapis dimenzije,ki so jo z akutno 18 dnevno(do trenutka ko je začel pisati) čustveno zlorabo sistematično vsilili njeni podzavesti,cel čas nastanka teh neverjetnih zapisov je pisec dialoško in sicer deloval skorajda vsakdanje,navkljub priporu in situaciji,ki si jo racionalno misleč človek težko zamisli.Želje po pisanju ni imel,a le ko so ga potisnili v svet pisanja(poprej nikoli ni ničesar zapisal) so mu pustili dihati.Načeloma so se s tem sami branili pred njegovo skrito močjo,lahko so bili sami svoji.Tako bi temu lahko rekli tudi pisanje po nareku,ker čas in način,kakor vsebino je narekovala zunanja in ne notranja sila pisca.Njegov obup nad tem stanjem bil neverjeten in tak je v vsej posledičnosti še danes.Kako se lahko v civiliziranem,sekulariziranem svetu lahko dogaja kaj takega’Vsebina je prav dramatično teatralična,ki je ne bi pripisali vse življenje nadvse racionalni osebi.Iz te pretirano poudarjene in absolutno umerjene in dozirane nadzorovanosti dejanj in misli je moč razbrati,da je avtor bil pod absolutnim nadzorom v prostoru in času in da je imel cel kup simboliziranih¨prišepetovalcev¨.In da nemajhen del zapisanih misli nikoli ni sam mislil,jih je pa zapisal,ker so sodile v zaželjeni kontekst,v skladu z načelom korenčka in palice.V nobeni drugi situaciji ne bi zapisal teksta,ki bi v minimalnem obsegu spominjal na zapisano,saj gre za osebo,ki je znana po sistematičnem racionalizmu.Te in mnoge poprejšnje situacije je s skrbno zlorabnostno sistematiko javnih in tajnih služb,z vso tehniko in tehnologijo tega sveta načrtno povzročila sila,ki naj bi državljana pred tem ščitila.Zveni hecno mar ne?
Saj smo bili v časih war against the terror and war for our values and freedom!In dobro je bolj nevarno od slabega,popolnoma nenadzorljivo!
Ker poleg lisic,tablet in pokalic zmorejo v zaprtem prostoru absolutno,na odprtem pa omejeno nadzirati celo misli osebe se tej sili nikakor ni bilo moč upreti!Zelo nenavadno je končevanje povednih stavkov z klicaji,kot da bi moral nenehno poudarjati visok pomen zapisanega,ker tega nikoli ni počel,ne poprej,ne pozneje,vsaj ne v taki meri.Ker tako je pač bilo.Da ne omenjam da liberalno-ateistična oseba zelo težko nenehno dozira vsiljene religiozne traktate,saj jih nikoli ni mislila ali čutila,niti takrat ne,jih je pa moral vsemu obupu navkljub nenehno dodajati,po navodilih simbolnega jezika okolice,ki je imela vsa platna in vse škarje njegove usode v rokah…In to ji je povzročalo največje notranje muke.
Vse kar je zapisano je potrebno razumeti v tem kontekstu,stopnja nadzora in osebne nemoči je bila tako popolna,da je na noben način ni bilo možno odvrniti.Vse poti in upanja so v informacijski blokadi delovala 100% zaprta.Česa podobnega ni bilo moč odvrniti pred desetletji,kar nam mainstream mediji in pripadajoča nomenklatura v kapljičasti obliki prezentirajo,v času novičarske breziizhodnosti in suhih krav,da lažje obvladujejo množice
(simbolizem Hude luknje pri Laškem).
There is no way out of here bi zapel Bono.Včasih se je pobijalo zares,danes pa na simbolnem in posledičnem nivoju.Religiozni del(tudi takrat sem enako menil,da je religija 100% zabloda in slepilo) teksta je razumeti v tej luči,kakor v luči,da je moja oseba ob popolnosti simbolov,ki jo determinirajo čisto zares znotraj tega simbolnega konteksta trodedina oseba religioznega sveta tega planeta(JK 2+prosvetljeni Buda+MH),četudi ji to nič ne pomeni,niti se s tem kakorkoli identificira.A tako pač je.Simbolistična igrica.Pa sam sem čisto navadna persona(non ali con grata).
Imena realnih oseb so večinoma izpuščena,zamenjana za nedoločno osebo,če ne gre drugače.
Prijetno branje!
Te misli posvečam moji mami,vsem mojim bratom in sestram in vsem ljudem,ki nosijo toploto v srcu!
(lastnoročni podpis na strani dva zvezka A5 formata z napisom XXX the NEXT GENERATION)
ZADAR 24.7.2004
To pisanje je moja zaveza,to pisanje je izpolnitev obljube,moja draga mati,ki sem ti jo dal ob tvoji odprti in toliko prerano zaprti rakvi.Zaobljubil sem se,da ti napišem pesem,pa ves ta čas ni bilo prave besede,ves ta čas sem čakal na ta trenutek!
Na trenutek,ko ti lahko izrazim zahvalo za vse,za vse kar si storila zame,za vse nas,za vse ljudi,za revne,uboge,za bogate,za bolne,za Cigane,za vsekega,ki je potrkal na naša vrata.
Kajti vsak,prav vsak je našel pri nas vedno odprta vrata,vsak je našel dobro besedo,vsak je dobil delček tistega skromnega,kar smo premogli.
In zato smo bili srečni,srečni,ker smo znali deliti,srečni ker smo se imeli radi.
Težav ni manjkalo,a skromnost in krščanska ljubezen,do vsakogar in vseh je bila tvoja in naša maksima.žIn vedi da je takoše danes!Da ata in vsi mi ostali,nadaljujemo pot,ki si nam jo začrtala!
Vem,da veš,da tudi danes vsi še nismo našli skupne poti.Veš,da mi je bi,a storjena krivica,a da v meni ni sledi sovraštva,vem da je njihov križ,ki ga nosijo zelo težak.Rad bi da veš,kako krasen vnuke imaš,kako krasni cvetovi so postali,taki,da jim ni enakih.
Ko si ti odšla,sem vedel da je čas,da poiščem svoj odgovor,da zvem kdo sem,kam grem,kam bo vodila moja pot!
Vedel sem,da ne bom ostal tam,tam v tujini,da sodim domov,da moram najti novo pot,začrtati novo smer.Da to ni moja karma!
Čeprav bi bilo prav lepo in enostavno ostati del tistega privilegiranega sveta,sveta materialnega blagostanja in lahkega,vsaj na videz življenja.
Ne,to ni bila moja pot.Zato sem enostavno odšel.Kar tako,ko se pač odločiš,da je klic po odhodu premočan.
Z asabo sem pustil ogromno težkega dela,dela od jutra do večera,na dežju in soncu,dela do zgornje meje bolečine.Za sabo sem pustil ogromno ljudi,ogromno prijateljstev,ki me bodo vedno spremljala,ki so mi dala eliksir moči iz katerega bom lahko vedno črpal!
Spoznal sem stotine usod,usod ljudi,ki jih je življenje teplo,ki so trpeli od bolezni,trpeli od grozot vojne,od revščine,od bolezni!
Spoznal sem Avstrijce,Slovence,Hrvate,Srbe,Muslimane,Kurde,Turke,črnce,spoznal sem alkoholike,zdravljene kockarje,narkomane,spoznal spoznal sem tudi ogromno ljudi,ki jih je življenje ožarjalo z blagostanjem in srečo!
In z vsakim,prav vsakim,sem našel skupen jezik,v prav vsakem sem začutil bratsko ljubezen.Živeli smo kot bratje!
Ker ljudje smo bratje in sestrev Gospodu,ki nam je vsem eden in edin.Ker vsi hrepenimo po sreči,prav vsak se želi uresničiti,prav vsak nosi kal dobrega v sebi.
Vrnil sem se,iskal sem svojo pot,v poslovnem,duhovnem in vseh drugih smislih.Ogromno bral,razmišljal,odpiral vprašanja,ki jih pri nas ne upa prav vsak odpirati.A vedel sem,da sem jaz tista črna ovca,ki bo čredi pokazala pravo,novo pot,ki bo tako zelo drugačna od poti po kateri smo hodili do sedaj.Jaz sem vedel,da to moja misija!Vedel sem!
Odkar te ni,odkar si odšla ti je pot bila posejana z mnogo trnja,z ogromno bolečine,a vedel,a vem da je to pot,ki mi jo je Gospod,ki je gospodar neba in zemlje,postavlja predme,da me ojaća,da spoznam kam grem in kam bom šel!
In tako je bilo!
Moja največja želja je bila spoznati njo,ki me bo spremljala na tej poti,iskal sem,iskal,od dobrih do odličnih in srečal sem jo,vedel,katera je tista,vedel sem da je to ona,za katero sem bil pripravljen dati vse,prav vse,kar je v meni dobrega,vse kar premorem!Ona,ki je dar božji!žPot je bil atrnova,bilo je veliko težav,na tej poti,a vem,da me ljubi,da hrepeni po meni,vem,vedno sem vedel.
Vem,da bo prišel čas,ko se bom dotaknikl njene kože!Vem!Vem!
Bila je drugačna,tako zelo drugačna,a vem,da je tista,ki mi jo je Gospod namenil!
Nisem nič spraševal,nobena ovira ni bila premočna,kot nekoč ko se nisem upal upati misli ob njej(saj si jo poznala sama),ki mi je poklonila tiste kristalne kozarce,ki mi je podarjala ljubezen,a je nisem bil pripravljen vzeti,ker ni bila naše vere.Bilo je enkrat,bila je duhovnica evangeličanske vere,obsijana z božjo lučjo,polna ljubezni do boga in bližnjega,Pa nisem upal misliti te misli!Bila je celo Meliha,a misel nanjo je bila pretežka,ker žal je še vedno tako,da je vera tista,ki nas tako zelo razdvaja!Ker vera je pesem,vera je upanje,ki mora dajati ljudem možnost,da se doprejo drug proti drugemu,vera mora biti tista vez,ki nas mora združevati!
Vzcvetel sem tiste poletne noči,ko sva zaplesala najin čarobni ples,tam v deželi štorkljastih pogledov in zgodb o dobrih ljudeh.
Še danes,v vsakem trenutku,ko mi je bilo težko me spremlja njen Courage(neznana akviziterka mi je na mojem domu podarila francoski parfum z tem nazivom-Courage opp.),krasno podpisan CD z ¨srečno 2004¨,vse te drobne malenkosti,ki sva si jih izmenjevala.Tisti moj¨zato ne sprašuj komu zvoni,zvoni tebi¨,ko sva se poslavljala na prvem srečanju!
Vem,da ona ve,da ona ve kdo sem(vrinjeno v tekst opp),da čuti,da pozna mojo skrivnost(vrinjeno v tekst opp.),da še ni bil čas,ko bova združena,enkrat za zmeraj!
Za zmeraj,ko bova kronala najino ljubezen,ki je čista,kot sta čisti najini srci!
Iskal sem odgovor,kaj je moja profesija,kaj je moja skrivnost,ki jo moram posredovati.Iskal sem razmišljal,poskušal spoznati,želel sem izvedeti!Spoznal sem,moj Gospod,on ki je nad nami vsemi,mi je dal znak,meni ki sem zase trdil,da sem krščanski socialist(do leta 1993 sem bil član SDSS,skorajda ustanovitveni član opp.)z liberalno-dalajlamsko provenienco,meni je dal znak,pokazal mi je pot,po kateri bom moral kreniti.Dal mi je nedvoumen znak,da jaz nisem tisti,ki bi popisoval,meril grobove(bil sem neizplačani 25% solastnik rač.programa za pogrebno dejavnost, opp),slikal pokojne,da jaz nisem angel smrti.
Dal mi je znak(kdo je dajal komu znake opp),da jaz nisem tisti,ki bi izkoriščal borzne profite,profite izhajajoče iz trpljenja nedolžnih,ki so plačali tako strašno ceno,ceno življenj,bolezni,invalidnosti,razbitih družin,ranjenih duš,otrok,ki bodo ob vsakem šumu pričakovali eksplozijo,a misel na žrtve Srebrenice,Vukovarja(vrinjeno opp zelo zanimivo),Ahmićev,na požgano Lićko Petrovo selo,ki smo ga z Alenko in Boštjanom zagledali ob povratku s Paga pred leti!Ob povratku z dopusta,kjer smo uživali sadove naše svobode,sadove rajske sreče,ko smo prišči naravnost v pekel.Misel mi je poletela proti vsem tistim,s teh krajev,ki sem jih spoznal v časih služenja naši nekdanji skupni domovini,ki je še vedno in vedno bo moja emocionalna domovina.Da nas meje,ki smo jih začrtali razdvajajo,da so nas razdvojile v tujce,nasprotnike,mnogokrat sovražnike.Da moramo narediti vse da jih podremo,da jih zrušimo,da postanemo spet kot brat bratu,kot sestra sestri.
To je bil nedvoumen znak mojega Gospoda,da je prišel čas,čas za dejanje!
V meni je rasla ljubezen,ljubezen do vseh teh ljudi,do vseh bolnih in ranjenih duš,do vseh izgubljenih generacij.Ker ljubezen je čutiti bolečino drugega,ljubezen je pripravljenost vzeti nase vso njegovo bolečino,se žrtvovati zanj, za ljubezen nobena žrtev ni prevelika in pretežka.
Se nadaljuje….
Nadaljevanje bom delno izpustil,ker gre v tem tonu naprej,pravzaprav se stopnjuje do neberljivosti,dodal bom le zaključek tega prvega dela,ki je bil zapisan 24.7.2004,18 dan ujetništva,potem ko sta sem že dobil obiske od doma,ko mi je odvetnik dal spodbudo z omenitvijo šestih let in ko me je bratranec,eden največjih tajkunov tiste države ganjen ob slovesu čisto zares objel,kar me je čustveno skorajda zlomilo,ker gojimo bolj moška čustva.Saj,besedo so si izmislili mediji,da bi satanizirali realnost in prikrili soodvisnosti med družbenimi skupinami,za bogatstvo je pač potrebno nositi breme.Pa ne poskušam braniti ravno ta prvih,nasprotno,je le poskus demistifikacije.Nek dan v avgustu sem v dnevnik zapisal celih 22 strani,kar je bilo skrajno naporno že iz tehničnega vidika in me je močno bolela roka,Danijel Žepina pa mi je radevoljno nabavljal ¨hemijske¨ in posojal ¨papir¨(široki a,po dalmatinsko),ker sam nisem kazal preveč vneme po tem.Če jih ni bilo,si pač bil prost mučnega pisarjenja,ki se je nenehno vrtelo v sorodnem krogu.Zakaj?Čemu domnevno velika želja po izražanju?Tako je moralo biti,ker so sozaporniki in uprava tako želeli.Danes poznam cel kup zakonodaje,takrat pa nisem želel prebrati nič kar je bilo v zvezi z tem!Četudi so me spraševali in mi ponujali te tekste(uradno sem zavrnil celo obisk konzulata in prevod na sodišču),so jih ponujali le formalno.V resnici si pa vedel,da jih ne smeš vzeti,ker so sicer nemudoma sledile sankcije,simbolne grožnje in omejitve.
Kdor bere rokopis bi kmalu opazil v kakšnem čustvenem stanju je pisec,tako obstajajo deli,kjer je pisava prav lepa,skorajda tehnično dovršena,drugod pa razrita,poševna in neurejena,ponekod deli besed celo manjkajo,to je najbolj očitno ob omenjanju religioznih delčkov teksta(največja stopnja zlaganosti ali vsiljenosti),kar je bilo nenehno izsiljevano s strani in je vodilo v hudo stisko.Nenehno spreminjajne čustvenih stanj je bila nuja,da se oseba trajneje razbije,da ji ostanejo nepovratne posledice in da se ji onemogoči poznejši boj za pravične postopke in posledice,ki iz njih izvirajo.To jim je in jim ni uspelo.
No še konec tega uvoda,ki je še težji kot začetek!
Šel sem v vodo,gospod Oče,vladar neba in zemlje mi je pokazal skalo,to je tvoja skala,vedel sem,da bom tu skoval svojo zavezo,zavezo za NOVO TISOČLETJE,zavezo miru,bratstva,sočutja do vsega kar je živega,zavezo gradnje mostov med vsemi,ki so razdvojeni,zavezo ljubezni in čistosti srca.Šel sem v edno 54 korakov v vodo,brez strahu zase,ker sem vedel da je z menoj moj OČE.(pika je napisana zelo debelo in zategnjena navzdol,v neke vrste vejico)Šel sem,se slekel,povezoval svojo obleko v ovoj,hlače in spodnjo srajco,čevlje in nogavice vmes,na vrhu vodo JULIJANO(izvirsko vodo iz Lenarta),ki mi jo je dal gospod na gradbišču((plastenko sem dobil ob bližnjem vikendu od ljudi iz omenjenega kraja,ki ga pogosto obiščem,vodo sem pa dobil dvakrat na bližnjem gradbišču,bilo je namreč zelo vroče,ćez 30C opp),in kruh iz koša za smeti,povezoval to v mojo srajco.Ljudje,dosti ljudi me opazovalo,vedeli so,vedeli so,kaj sem,kdo sem,kam grem!
Povezoval sem in povezoval,ure in ure,grehi,ki sem jih moral sprati in ki so se nabrali na človeški vrsti so brezštevilni in jaz sem povezoval,vedno ko sem izstopil sem našel smet na sebi,ki je greh ljudi,ki sem jih spiral.Bila je pozna noč,Oče mi je dajal signale v temi,povezoval,telo je obupavalo,a duh božji ni popuščal,vztajal sem,v trdni noč se povezal svojo zavezo! Storil sem,kar mi je Oče naložil.Osvetljevala me je božja luč in tvezda(tako je bilo zapisano v zvezku-tvezda opp) se je(tekst je prekinjen,stavek ni dokončan opp)
Izstopil sem iz morja,po kolenih,drgetajoč,bolečine neznosne,a nisem popuščal,dalje in dalje,dalje do vrha,ven iz zaliva,do ceste,kjer sem obležal.Telo se je treslo v krču,treslo,celo noč se je treslo in treslo,sunkovito se je treslo,a duh je bil miren,ker sem vedel,da sem spolnil Njegovo voljo.
Dan prej,ko se govoril besede miru in sprave seje obala sesula in gospod je položil božja znamenja na Zemljo.Ker on je tisti,ki me je poslal,da spolnim njegovo voljo,da pokažem ljudem novo pot,pot spremeb in NOVE ZAVEZE.Ker jaz sem tisti,ker jaz sem njegov sin!
Drugo jutro mi je poslal golube,pokazal mi je da bom odšel,da bom dobil njo,po kateri hrepeni moje srce in da bom ustvaril božjo družino,ki sem si jo vedno tako močno želel,po kateri je noro klicalo moje srce.
Bil sem miren,stanje popolne kontemplacije in katarze.Stanje popolne svetlobe in sreče.
Opisoval sem že,da sem mejo s sosednjo državo začudoma sredi noči 3.7.2004 ob 00.30 na MP Gruškovje-Macelj uspel preiti brez potne listine(za kar obstaja 1% verjetnost uspeha,ko sem na to opozarjal se ni nikomur zdelo čudno),da je avtomobil Fiat Brava 1,4 16V bil elektronsko nadzorovan in moten,kakor sem bil tudi sicer opazovan in nadzorovan.Danes je to tehnično popolnoma enostavno,takisto se dogaja še danes,že šesto leto v tej sobi v kateri pišem ta tekst.V tistem trenutku so mi s strani domnevnega oškodovanca že bili odvzeti ključi avtomobila,denarnica in vsi dokumenti.Tak je pač ta subliminalni svet.Opisani dogodki so se resnično zgodili,dokaj podobno opisu,je pa religiozni pogled bil močno pretiran in posledica mesta pisanja,v zavesti avtorja ga načeloma skorajda ni bilo.Vsega se popolnoma spomnim,vsakega detajla,vključno z češkimi mladeniči,švicarskim carinikom z 100 franki(Ich mag Leute wie du bist),francoskih bonvivanov z starim VW transporterjem,natančno takim kot so ga nekoč imeli naši Francozi(teta z družino),ko so prihajali iz okolice Pariza.In zelo sem bil začuden,ko sem izvedel da eden mojih dobrih prijateljev ima tam vikend,le nekaj sto metrov stran od kraja teh dogodkov.
Torovo na Viru.
Danes bo lep in topel dan.
Ob obali,nasproti MO Koper,46 na kvadrat
