Zato-

GROCK

Grock ist in Berlin.Grock,der grosse Clown.
Zuerst betrritt ein bebrillter Herr im Smoking die Bühne.Es ist ein Geiger,,ein Virtuose,ein Normallvirtuose,ein zivilisierter Mensch,nichts ist aussergewönlich an ihm.Wie er Geige unter das Kinn rückt,den Bogen mit einem zierlichen Schwung hebt und zu spielen beginnt,das ist vorbildlich mittelmässig,unauffällig und selbstverständlich.
Da hebt sich leise die rechte Wandkulisse,und sehr vorsichtig,beschämt,neugierig und mit der bescheidenen Frechheit derjenigen,die hier nichts zu suchen haben,tritt ein sehr auffälliges Lebewesen auf die Bühne im grauen Rock,der überlang uber die weiten Hosen fällt,einem grauen runden Steifhut auf dem Hosen fällt,einen grauen runden Steifhut auf dem Kopf.Die grossen Glotzaugen,die ihrer Form nach sehr dumm sein müssten,aber ganz wiedernatülich verschmitzt sind,taste sorgfaltig die Atmosphere ab.Ein langes,sehr weiches und braves Kinn hängt traurig hernider,resigniert und enttäuscht.Kein Zweifel:dieses merkwürdige Lebewesen ist Grock.
Grock trägt einen grossen Reisekoffer in der Hand.Es ist das Etui einer winzigen Geige.Der brave Herrr im Smoking ist masslos verwundert.Grock fühlt sich schon heimisch.Nein!Wie schön ist das hier!Welch ein netter Herr!Grock wird etwas spielen.Er setzt sich bequem auf die Stuhllehne,die grossen,weichen,gelben Schuhe auf dem Sitz,und er spielt sehr brav,sehr rührend und ¨mit Gefühl¨ auf der winzigen Geige richtige,erwachsene Töne.
Dann soll er den Hernn auf dem Klavier begleiten.Grock geht hinaus,um Toillete zu machen.Er kommmt züruck,im schwarzen,engen Frack,mit jammerlich gekrümmten,gewellten Beinnen in strenge anliegenden,unerbittlichen Hosen,die sich getreu den Formen der Beine anpassen.Und nun beginnt der Kampf gegen das Leben,der harte auftreibende Kampf gegen den Wiederstand alller Dinge auf Erden,die Bosheit und Ungeschicklichkeit der Sachen,die grosteske Unlogik der gewönlichen Zustände.Das Klavier steht zu weit vom Stuhl entfernt:man muss es näher rücken.Die Decke des Flügels ist offen:legt man den Zylinder hin,so rutscht er zu Boden.Die Tasten trifft man nicht richtig:denn man trägt weisse,dicke Handschuhe.Also muss man sie ablegen.Wie sollte ein vernünftiger Mensch selbst darauf kommen?Der grundgescheite Herr in der tadellosen Gewönlichkeit muss einen erst darauf aufmerksamm machen.
Grock legt die Handschuhe ab und rollt sie zusammmen.Jetzt sehen sie aus wie enin Ei!Seht her!In der Erinnerung Grocks taucht ein unerhört amüsantes Bild auf:ein Mann,de mit Eiern jongliert.Ein Joungleur.Jonglieren ist im Augenblick wichtiger als Klavierspielen.So zwingend ist ein weisse Handschuchpaar,das wie ein Ei aussieht,das Grock jonglieren muss.Es dauert längere Zeit.Dann erinnert ihn der Herr an das Klavier.—
Für den Applaus bedankt er sich,er kommt von den Vorhang,verneigt sich und findet nicht mehr den Ausgang.Keiner rührt sich,niemand hilft,niemand zeigt den Ausweg,der Vorhang hat unzählige Falten,je er besteht aus lauter Falten,und eine muss doch der Ausgang sein!?Eine fatale Situation!Nur nicht zeigen,dass man verlegen ist!Immer wieder eine schöne,liebensswürdige Verbeugung!Die Leute sollen nur glauben,dass es aus Dankbarkeit geschieht,aus herzlicher Dankbarkeit.Und während sie noch klatschen,rasch den Vorhang hochgehoben und unten durchgeschlüpft!Gerettet!
Noch einmal erscheint Grock,aber das ist ein anderer Grock ohne Glatze,mit dem traurigen Gesicht voll adeliger Häslichkeit,ein Aristokrat in einer Welt von Grobgeformten,ein Mann von edler Treue und tausendmal verraten,ein ehrlich Strebender und immer Zurückegeworfener,ein Held,ein Erhabener in den Niederungen,ein tausendmal Besiegter,aber ewig ein Sieger.

bebrillt-mit einer Brille,verscmitzt-schlau,pfiffig,zwingend-verpflichtend,nötigend.

Prejšnjič(2.6.2009) sem v časniku Delo opazil članek,ki je zbudil v meni obilo zanimanja.Avstro-Ogrska, srečna domovina,Obletnica malo znanega pisatelja Josepha Rotha (1894-1939).Govori o splošni javnosti manj znanemu umetniku Josephu Rothu.Ravno tam in v slovenski Wikipedii(ali je WIKI zanesljiv vir?) se omeni,da bi naj nosil celo daljne slovenske korenine,torej je še eden¨naš¨pisec.Takih naših je že za en lep kup in ta je še posebno velik.Četudi ga sploh ne poznamo.Pravi skriti adut,verjetno bi bil največji od vseh naših prozaistov.Zaznamovan od časa prelomov,ki je bil kot vsak drug čas usoden(saj je tudi naš,mar ne)in močne judovske prisotnosti v okolju v katerem je živel.
V spominu mi je padel po tekstu odkritem jeseni leta 2006,ko sem v ihti brskanja po lastni preteklosti v bratovi gimnazijski knjigi(Nemško literarno berilo,izdano 1969),iz katere sva včasih brala,jaz polotročaj sem nadziral njegovo neznanje.In prav tam sem odkril ta Grockovski tekst,ki se mi je vtisnil v spomin in se me dotaknil.
Kot da je želel izpovedati tisto,kar sem tisti trenutek čutil v sebi.Ker vem,da Joseph ne bi imel ničesar zoper(in ker še nihče na svetu ni).Vprašanje je res,čemu raje ne objavljam lastnih zgodb,še več,še pogosteje,in to čisto vseh?Ker so prevelike in preveč blizu!

IGRA V NEBESIH IN ZEMLJI

Na začetku je bil bog,

pred njim,pred tem začetkom pa le še siva,pusta praznina.Siva praznina je starja,bolj večna.Nikogar in ničesar ni potrebovala,še časa ne,prostora še manj.Bog pa se je naveličal večne sivine,puščobe in praznine.Začel je misliti.A namesto da bi premišljal in premislil stvari razumno in politično,se mu je sprostila domišljija-začel je ustvarjati.Zakaj rekel si je:dolgčas nam je samemu biti.Ustvarimo si nekaj lepega.In ker je bil vsemogočen,si je ustvaril nebo,ki se je po njem lahko po mili volji sprehajal.Razsvetlil si ga je s tisočerimi zvezdami in tisočerimi sonci in s tisočerimi meseci,da bi ne bila kdaj noč.In bilo je svetlo v nebesih ko v cerkvi,kadar so prižgane vse luči in sveče;in še svetleje je bilo,da ni moč ne povedati,ne opisati.Sprehajal se je bog po tem tako blesteče osvetljenem nebesu,a se mu je kmalu spet zazdelo pusto in prazno pa si je dejal:-Ustvarimo nekaj živega,da ne bom tako sam.-Premišljal je,in ker se je imel rad,domišljija pa se mu je spet sprostila,si je rekel,da bi ne bilo napak,če bi imel kaj,kar bi ga razveseljevalo in častilo.Ustvaril si je legije angelov,bataljone nadangelov,kerubov in serafov.Vsem na čelo pa je ustvaril in postavil Luciferja,ker ne gre,da bi sam pazil na vso to velikansko vojsko.In legije angeleov z nadangeli,kerubi in serafi so mu prepevale prečudovite pesmi in brenkale na harfe,da je grmelo po nebesih.Lucifer pa,ki je bil tako mogočen,je hotel postati še mogočnejši.Začutil je v sebi slast oblasti in slo po slavi pa si je dejal:-Zakaj ne bi sam postal ko bog mogočen,zakaj ne bi kori angelov prepevali in mene častili,ki dajem dnevne zapovedi vsem?-Spuntal je torej angele bogu in začel z uporom.-Vs5 angeli pa se vendar niso hoteli upreti,zvesti so ostali bogu tudi kerubi in serafi,ki niso marali vsemogočnega in domišljavega Luciferja.Povedali so bogu o zaroti,ko se je revolucija že začela.Nakar je bog poklical k sebi najspretnejšega med poveljujočim kadrom,nadangela Mihaela,mojega patrona,kerube in serafe pa k vojnemu posvetu.Nadangel Mihael je zbral vse bogu zveste legije angelov.Začela se je velika bitka,ki je trajala dober teden in še nekaj čez.-Ko je bog videl,da se zmaga nagiblje na njegovo stran,je šel ustvarjat peklo,kamor bi pregnal uporne angele z Luciferjem vred in jih tako večno kaznoval.In ko jih je nadangel Mihael potolkel do kraja,jih je sam bog premagane pahnil v večni ogenj,da bi se v njem pekli.-Pahnjeni tja so pa takoj zogleneli.Zrasla jim je po telesu nezgorljiva dlaka,nad zadkom so jim zrasli repovi,ki jih kot angeli niso imeli,na čelu pa rožički,jeziki so se jim podaljšali in postali močno rdeči.Postali so podobni živalim,namesto dobrote pa se jim je v srce naselila hudobija in grdobija,sama zloba.
Ko se mu je tako in to zgodilo v nebesih,si bog ni hotel ustvarjati še večjih,še bolj blestečih;novih,boljših angelov pa tudi ne.Da pa vendar ne bi živel v golem brezdelju,večno poslušal iste pesmi,iste orglice,citre in harfe,dremal pa tudi ne bi rad,se mu je spet sprostila ustvarjalna domišljija,pa si je dejal:Z angeli ni mnogo prida.Ustvarimo si zemljo,na zemlji paradiž,vanj pa naselimo človeka.Morti nam bo ta bolje in zvesteje služil.-Rekel si je in glej,že se je iz megle izvila ploskev-zemlja,in že so se začele zbirati vode v morje,vanj so pa so se stekale reke,med vsemi pa dve najimenitnejši-Tigris in Evfrat.Med njima je bog ustvaril paradiž,ki za nebesi ni bil nič slabši,vse je cvetelo,na drevju je sadje kar naprej zorelo,po paradižu so pa tekli potočki medu in mleka.In najbolj krvoločne zveri so v paradižu ležale po trati in pri grmovju krotke kot ovce,po drevju pa prepevale zlatokljune ptice.Levi,tigri,krokodili,volkovi,kače velikanke-vse bi lahko pobožal,ne da bi se ti kaj zgodilo.In vse je znalo govoriti.
……..

Uvod iz knjige Miška Kranjca Mladost v močvirju,po naključju najdene te dni v antikvariatu ob Ljubljanici.
Za 1 evro sem dobil knjigo in prgišče podarjenih češenj iz štajerskih krajev,potem sem kot zadovoljen popotnik iz province poniknil v mestni ulici.

Pred dnevi se mi je v možganskih meandrih zasidral podatek,da sodobna agrikultura za vsako pridelano (kilo)kalorijo porabi 4,3 takiste (kilo)kalorije pridobljene pretežno iz fosilnih goriv,kar bi pomenilo v prevodu,da danes sodoben človek brez nafte tudi v prehrambenem smislu ni sposoben preživeti.Očtno je,da gre za močno neuravnoteženo energetsko bilanco.
Kakor z zavedanjam kaj je zdrava hrana,kakor z višanjem cen energentov(povratno vzajemen proces)se izoblikuje trend biološke,naravi prijaznejše pridelave,poudarja se tudi lokalnost izdelkov,saj se tako energetska odvisnost znižuje in tudi boj proti klimatskim spremembah je resen problem.Če smo iskrerni je to v bistvu še vedno marginalen proces,ki si ga privoščijo pretežno situirani in razgledani sloji..
A tukaj se zaplet šele začne.
Že pred leti se je v javnosti pojavil trend t.i. biogoriv,trend se je izoblikoval vse do zakonske regulative in subvencioniranja pridelave in davčnega spodbujanja tega trenda,vse pa je bilo požegnano s strani najvišjih strokovnih eminenc in administracij vse od Washingtona,Bruslja in ker smo pač v Sloveniji tudi iz Ljubljane.Traktorji so zabrneli,mini rafinerije so zagnale stroje in nastale so celo črpalke,ki so ta goriva pri nas znane kot biodizel,tudi kot bioplin,drugod pa tudi kot bioetanol,pa še kaj,sprejele prve kupce.Politika je sprejela uredbo o obveznem dodajanju biogoriv k klasičnemu gorivu,ker biti ¨bio¨ je pač silno moderno.Znižali so davčno obremenitev(ki je sicer v litru bencina do 80%),ker smo pač velikodušni do razvoja in napredka,kar je načeloma čisto prav.
A catch je seveda v uvodnem stavku,za vsak prodani liter ¨biogoriva¨,ki mu sedaj velikodušno rečemo agrogorivo(smo že bliže resnici),se logično porabi nekajkrat več fosilne energije(spomnimo se na faktor 4,3)kot jo sam zmore oddati.Perpetum mobilea še vedno nismo iznašli in tudi tokrat je tako.Posledica je izredno huda negativna energetska in klimatska bilanca,zavoljo tega procesa se porabi še bistveno več fosilnih goriv,spoznanje da je ¨war against klimate changes¨ ena mala velika smešnica se pa vsiljuje kot na dlani.In načeloma je prinašala celo politične točke,saj raznorazna stroka,kaj šele javnost tega blefa ni bila zmožna detektirati.
Zadeva je prav hudomušno resna in da se malo nasmejemo se spomnimo madžarske risanke Gustav iz železnih 80-let.In sicer tisto,ko je vrli Gustav v strahu pred zimo in hudo ženo(valjar za testo je imela vedno pri roki)sklenil nažagati drva.Ko je spoznal da bo z sekiro in žago to težavno opravilo,mu je njegov tehnični genij dal idejo,da je uporabil žago na parni pogon,katero je kuril z skladovnico drv,ki je čakala na zimo in z nažaganim lesom,katerega je kot vrli mojster kmalu uspel nažagati.
In ko je končal,si je vrli Gustaf oddahnil,se zadovoljno obrnil proti žgočemu soncu,a se že hipec zatem zdrznil!!
¨Kje so pa drva,kje je les?¨Od same nejevolje mu je edini las,ki ga je nosila njegova plešasta glava skorajda odpadel,osivel pa je zagotovo.
I,kjer si vzel!Poklapan je spoznal svojo zablodo,energetska bilanca se mu ni izšla,tako kot se našim vrlim strokovnjakom in politikom ne bo.
Sicer je pa nekam tiho okoli tega zadnji čas.
Bodimo iskreni.Smiselno je uporabiti vse odpadke za predelavo v biogoriva,enako je smiselno slediti švedskemu modelu,ki bo presežni les iz gozda predelala v etanol in postala energetsko neodvisna,že čez nekaj let.Logično,saj lesna biomasa raste kar sama,krmiljena je potom sonca,medtem ko je njivo za pridelavo oljne repice potrebno zorati,posejati,dodati umetna gnojila(in v njih spet ogromno fosilne energije),požeti,predelati v rafineriji in dostaviti na črpalko.E,neče moći ove noči?
Torej če bi politika in strokovnjaki in tudi lastniki kmetijskih zemljišč bili sposobni dolgoročnega načrtovanja bi povečali delež gozdnatih površin in presežno maso bi uporabili tudi za biogoriva,katera bi v tem primeru predpono bio smela ohraniti.No ker smo v špekulativnih in manipulativnih časih,temu žal ni tako.
Tako imamo ali bomo imeli 5 do 10% delež biogoriv v vsakem litru natočenega goriva in tako bo le to še dražje kot bi sicer bilo,naša energetska odvisnost bo še večja,CO2 bo pa še bolj polnil stolpce takih in drugačni časopisov.To ima seveda tudi dobre plati,država tako pobere več davkov iz naslova davka na mineralna goriva(in se spremeni v trajnega bencinskega odvisnika),namesto vas se z traktorji vozijo pridelovalci oljne repice in proizvajalci umetnih gnojil smejo poganjati svoje stroje!Ker so njive v drugotni funkciji je hrana še za ščepec dražja kot bi bila sicer,saj je pridelava biogoriv bolj donosna.
A kakorkoli pogledaš,zveni zelo neumno,četudi gre za resne zadeve,ki imajo svoje posledice.In morda so bili spomladanski vetrovi kot posledica tovrstnih lahkomiselnosti človeka za ščepec močnejši.
Tako je žal to.
In da dodam,zopet,osebno komponento.Poleti leta 2007 sem sredi poletja,bilo je v soboto popoldan,lepo kolesaril po vroči pokrajini.In pridem do vasi,kjer opazim tovarno biodizla,katere nastanek je za podjetnika bila zelo zahtevna operacija.Da ne bo pomote,kritična puščica leti zoper tiste,ki so ta proces ustoličili in ne zoper tiste,ki ga udejanjajo(kmete in podjetnike),njihova pobuda je načeloma legitimna.
Ker sem bil dokaj hiter sem na tabli lastnika le uspel opaziti ime,ki je začudoma istovetno ali enako z imenom in priimkom moje prijatelja,ki je zaposlen v veliki naftno-predelovalni industriji.In obe sta istovetni z iniciali takratnega premierja(torej gre za inicialko JJ).Čez dobre pol ure uzrem na obzorju močan dim,gasilske sirene zatulijo v popoldan.In ko se vrnem domov in zvečer pogledam TV dnevnik(ali teletekst)zvem,da je takista tovarna biodizla pogorela,lastnik pa obstal brez vsega.Pa kakšno naključje,pa sam sem se ravno peljal tam mimo!?
Ojoj,sam bi si drznil misliti,da posedujem kakšne magične moči,dobre ali slabe,a nič od tega.Kamor pridem se kar naprej kaj velikega dogodi!A vsa ta zgodba je resnična,bolj kot bi sam verjel in si želel.