Ker mu očitajo,da se ukvarja s stvarmi,za katere ni pristojen,se zdi kot poseben primer v skupini  ljudi,za katere so značilne družbeno priznane funkcije.Poglejmo kaj to pomeni.

Vsaka praxis vsebuje več trenutkov.Akcija delno zanika to,kar je (praktično področje se je pokazalo kot situacija,ki naj bi jo spremenili)v prid tega,kar ni(cilj,ki naj bi ga dosegli,ponovna razdelitev osnovnih elementov situacije,da bi konec koncev obnovili življenje).Toda to zanikanje je razkritje in ga spremlja pritrditev,kajti to,česar ni,uresničimo s tem,kar je.Razkrivajoče dojetje tega,kar je,na osnovi tega,česar ni,mora biti kar najbolj natančno,kajti v tem,kar je danega,mora poiskati sredstvo,da bi uničilo to,česar še ni(odpornost,ki jo zahtevamo od materiala,se razkriva glede na pritisk,ki ga mora le-ta prenesti).Tako praxis vsebuje trenutek praktičnega znanja,ki razkriva,presega,ohranja in že spreminja dejanskost.Na to raven se postavlja raziskovanje in praktična resnica,določena kot dojetje biti,kolikor vsebuje možnost lastnega,usmerjenega spreminjanja.Resnica prihaja do biti iz ne-biti,do sedanjosti in praktične bodočnosti.S tega stališča je uresničeno delo preverjanje odkritih možnosti(če po zasilnem mostu pridem na drugo stran reke,pomeni,da material,ki smo ga izbrali,res prenese,kolikor smo mislili).Zato je praktično znanje v prvi vrsti izum.Da bi možnosti lahko odkrili,uporabljali in preizkušali,jih moramo najprej izumiti.V tem smislu je vsak človek načrt:ustvarjalec,ker izumlja to,kar je že na osnovi tega,česar še ni,znanstvenik,ker svojega dela ne bi mogel privesti do dobrega konca,če prej ne bo z gotovostjo določil možnosti za njegovo uresničitev,raziskovalec in nasprotovalec(kajti zastavljeni cilj v glavnih potezah nakazuje sredstva za uresničitev;kolikor je sam abstrakten,mora raziskovalec iskati konkretna sredstva,s čimer zopet natančneje določi cilj in ga včasih obogati s tem,da ga preusmeri.To pomeni,da s sredstvi postavlja cilj pod vprašaj in recipročno,vse dokler cilj  ne postane enota,ki združuje vsa uporabljena sredstva).Tedaj se mora odločiti,ali se to ¨splača¨,z drugimi besedami,ali je združujoči namen,če ga pogledamo s celotnega življenjskega stališča,vreden obsežnih energetskih sprememb,ki ga bodo uresničile,ali,če hočete,ali je izkupiček vreden porabljene energije.Kajti živimo v svetu redkosti,kjer se vsaka poraba s te ali one strani zdi razsipanje.

V modernih družbah nam delitev dela omogoča,da damo različnim skupinam različne naloge,ki skupaj tvorijo praxis.In omogoča,da nastajajo specialisti praktičnega znanja,kar nas tudi zanima.Z drugimi besedami,razkritje,ki je trenutek dejanja,se s pomočjo te posebne skupine in v njej,osami in se postavlja samo zase.Cilje določa vladajoči razred,toda uresničuje jih delavski razred in preučevanje sredstev je privilegij skupine strokovnjakov,ki pripadajo temu,kar Colin Clarke imenuje terciarna dejavnost;to so znanstveniki,inženirji,zdravniki,zakonodajalci,pravniki,profesorji itd.Ti ljudje se kot posamezniki ne razlikujejo od drugih,kajti vsak izmed njih,pa naj  stori karkoli,razkriva in ohranja bit,katero presega z namenom,da bi jo izboljšal.Toda družbena vloga,ki jim je dodeljena,je še vedno kritičen pretres področja možnosti in še vedno jim ne pripada niti vrednotenje ciljev,niti,v večini primerov(so tudi izjeme,na primer kirurg),uresničenje.Strokovnjaki praktičnega znanja še niso vsi intelektualci,vendar le-ti prihajajo iz njihovih vrst-in od nikoder drugod.(…)

(…)Intelektualci vedno prihajajo iz vrst strokovnjakov za praktična znanja.Da bi jih opredelili,moramo našteti sedanje značilnosti te družbene katergorije:

1.Strokovnjak praktičnega znanja izhaja iz višjih slojev.Navadno ne pripada več vladajočemu razredu,a le-ta določa njegovo bit,ko mu določa zaposlitve:glede na natanko določeno vrsto njegovega podjetja(na primer glede na stopnjo industrializacije),glede na družbene potrebe,gledano s stališča njegovih posebnih odločitev in njegovih interesov(družba delno izbere število svojih mrtvecev glede na delež presežne vrednosti,ki jo posveča razvoju medicine).Službeno mesto kot delovno mesto,za katerega je treba poskrbeti,a priori določa bodočnost abstraktnega,a pričakovanega človeka:za leto 1975 je toliko mest za zdravnike,toliko za profesorje itd.Za celotno kategorijo mladih to hkrati pomeni sestavo območja njihovih možnosti,študij,ki naj ga izberejo in po drugi strani usodo:tako se pogosto zgodi,da jih delovno mesto čaka celo pred rojstvom kot njihova družbena bit;le-ta v resnici ni nič drugega kot celota funkcij,ki jih bodo morali opravljati iz dneva v dan.Tako vladajoči razred odloča o številu strokovnjakov praktičnega znanja,glede na svoj dobiček,ki je njegov najvišji cilj.Hkrati odloča,kakšen del presežne vrednosti bo posvetil njihovim plačam,glede na naraščanje industije,glede na konjukturo,glede novih potreb(masovna proizvodnja na primer zahteva velik razvoj reklame in od tod izvira pomembno,nenehno naraščajoče število znanstvenikov-psihologov,statistikov,izumiteljev reklamnih zamisli,umetnikov,ki naj bi slednje uresničili itd.,pri čemer sprejetje human engeneeringa vključuje neposredno sodelovanje psihologov in sociologov).Danes je stvar jasna:industrija bi se rada polastila univerze,da bi jo prisilila,da bi opustila zastareli humanizem in ga nadomestila s specializiranimi strokami, s pomočjo katerih bi se za podjetja usposabljali izdelovalci tekstov,poslovneži in public relations itd.

2.Ideološko in tehnično izobrazbo specialista za praktično znanje prav tako določa sistem,ki so ga sestavili ¨od zgoraj¨(osnovnošolski,srednješolski in visokošolski)in je neizogibno selektiven.Vladajoči razred ureja šolstvo tako,da strokovnjaki dobijo a)ideologijo,ki se njemu zdi primerna(v osnovni šoli in srednjih šolah),b)znanja in prakso,ki jih bo usposobila,da bodo opravljali razne funkcije(visoko šolstvo).

Tako jih a priori vzgaja za dve vlogi:hkrati iz njih dela strokovnjake za raziskovanje in služabnike nadvlade,namreč varuhe tradicije.Druga vloga jih pripravlja-če uporabimo Gramscijev izraz-za ¨funkcionarje superstruktur¨;kot  takšni dobijo določeno oblast,da namreč ¨izvajajo nižje funkcije družbenega vodstva in vlade¨(izdelovalci testov so policaji,profesorji,selektorji itd.).Poleg tega jim je tudi naročeno,da posredujejo vrednote(in jih po potrebi preoblikujejo,tako da postanejo primernejše za sodobne zahteve)in da ob priliki potolčejo argumente in vrednote vseh drugih razredov s tem,da se opirajo na svoje tehnično znanje.Na tej ravni so predstavniki ideološkega partikularizma,ki ga včasih javno izpovedo(napadalni nacionalizem nacističnih mislecev), a včasih zakrijejo(liberalni humanizem,namreč lažna univerzalnost).Moramo pripomniti,da jim je na tem nivoju naloženo,da se ukvarjajo s tem,da bi jih imenovali intelektuaci:do tega pride,ker pretirano predstavljajo kot znanstvene zakone to,kar je v resnici prevladujoča ideologija.V času kolonij so psihiatri baje opravili natančna dela,da bi dokazali manjvrednost Afričanov(na primer)na anatomiji in fiziologiji njihovih možganov.S tem so pripomogli,da se je ohranjal buržoazni humanizem:vsi ljudje so enaki,razen kolonizirancev,ki so človeku podobni le na videz.Z drugimi deli so na isti način dokazovali manjvrednost žensk:človeštvo so sestavljali buržuji,belci in moški.

3.Odnosi med razredi avtomatično urejajo selekcijo strokovnjakov praktičnega znanja:v Franciji v tej družbeni kategoriji ni delavcev,kajti delavčev sin ima velike težave,če hoče študirati na univerzi,v tej kategoriji najdemo največ kmečkih sinov,ker so se zadnji kmečki družbeni premiki odvijali v smeri malega mestnega uradništva.A največ je sinov malomeščanov.S sistemom štipendij(šolanje je brezplačno,a treba je živeti)vlada lahko glede na okoliščine vodi takšno in drugačno politiko izbora delovnih moči.Dodajmo,da je poleg tega celo za otroke srednjih razredov področje možnosti,zaradi družinskih denarnih virov,strogo omejeno.Šest let medicine za njihovega sina,to bi v slojih,ki so nižji od srednjih razredov,preveč obremenilo družinski proračun.Tako je za strokovnjaka praktičnega znanja vse strogo določeno.Navadno je rojen v osrednjem sloju srednjih razredov,kjer mu že od zgodnjega  otroštva vcepljajo avtonomistično ideologijo in njegovo delo ga tako in tako uvršča v srednji razred.To pomeni,da navadno nima nikakršnega stika z delavci in vendar s pomočjo delodajalcev sodeluje pri njihovem izkoriščanju,kajti v vsakem primeru živi od presežne vrednosti.V tem smislu njegova družbena bit in njegova usoda prihajata od zunaj:je sposoben človek,poprečen človek,človek srednjih razredov;splošni cilji,na katere se ,nanašajo aktivnosti,niso njegovi cilji.In na tem nivoju se pojavi intelektualec.

Vse izhaja od tod,ker družbeni delavec,iz katerega je vladajoči razred naredil strokovnjaka praktičnega znanja,na več stopnjah trpi zaradi istega nasprotja:

1.Od svojega zgodnjega otroštva je ¨humanist¨:to pomeni,da so ga prepričali,da so vsi ljudje enaki.Toda,če se opazuje,se zave,da je sam po sebi dokaz neenakosti človeških pogojev.Ima družbeno oblast,ki izhaja iz njegovega znanja,pretopljenega v neko prakso!S tem znanjem se je spoprijel kot sin trgovca ali visokega uradnika ali visokega uradnika ali predstavnika svobodnih poklicev,torej kot dedič:v njegovi družini so poznali kulturo,še preden se je rodil;tako pomeni isto,če rečemo,da se je rodil v svoji družini ali v kulturnem okolju.In če izhaja iz delavskih razredov,je lahko uspel le,če je zapleteni in nikoli pravični sistem selekcije izločil večino njihovih tovarišev.Vsekakor ima neupravičeno prednost,tudi,in v nekem smislu celo,če je odlično prestal vse preizkušnje.Ta privilegij-ali monopol znanja-je v popolnem nasprotju s humanističnim egalitarizmom.Z drugimi besedami,moral bi se mu odpovedati.Toda ker je ta privilegij on sam,se mu bo odpovedal le,če bo odpravil samega sebe,kar je v globokem nasprotju z življenjskim instinktom,ki je tako globoko zakoreninjen v večini ljudi.

2.Videli smo,da je ¨filozof¨ 18.stoletja imel srečo,da je bil organski intelektualec svojega razreda.Tako se zdi,da buržoazna ideologija-ki je nasprotovala preživelim oblikam fevdalne oblasti-spontano izhaja iz glavnih načel znanstvenega raziskovanja,kar je iluzija,ki se je porodila iz tega,ker je buržoazija nasproti aristokracije,ki se je po svoji krvi in rodu imela za nekaj posebnega,zahtevala univerzalnost in se imela za univerzalen razred.Danes je buržuazna ideologija,ki je v začetku strokovnjake praktičnega znanja prepojila z vzgojo in poučevanjem¨humanističnih ved¨,v nasprotju s tem drugim delom njih samih,z njihovo funkcijo raziskovalcev z njihovim znanjem in njihovimi metodami:namreč po tej strani so univerzalni,ker iščejo univerzalna znanja in prakso.Toda če svoje metode uporabljajo tudi za proučevanje vladajočega razreda in njegove ideologije-ki je tudi njihova-si ne morejo prikriti,da je eno in drugo potuhnjeno partikularistično.In od tedaj v svojih lastnih raziskavah odkrivajo odtujitev,ker so sredstva ciljev,ki jim ostajajo tuji in o katerih ne smejo dvomiti.To nasprotje ne izhaja iz njih,temveč iz samega vladajočega razreda.

Jean Paul Sartre,FILOZOFIJA-ESTETIKA-POLITIKA,

5.Aktualne teme 255,Obrambni govor za intelektualce(odlomek strani 259-266)

Nemški okupatorji so slikarjaPabla Picassa po zmagoslavnem vmarširanju v Pariz maja 1941 zavoljo upov propagande rajha,da dobi pozitivne točke v tujini enostavno pustili v miru živeti v svojem pariškem ateljeju.In samega Picassa,kakor francosko javnost prav presenetili,ker splošna praksa tistega časa je bila hudo drugačna.

Oficirji in vojaki Wehrmachta,nemških vojaških enot,ki so bili po svojem izvoru klasični malomeščani so bili pogosti nepovabljeni obiskovalci njegovega ateljeja.Ogledovali so si slavne slike,slikar je nezaželjene goste sprejemal z tihim in neprikritim odporom.Tiho jih je sprejel,tiho jih je vodil naokrog,na koncu je pa vsak od teh vsiljenih obiskovalcev dobil reprodukcijo slike Guernica.Šele takrat,ob slovesu je slikar izgovoril prvo besedo in dejal:¨Souvenir!¨

Nekega dne,v letu 1944 se na vratih ateljeja pojavi uslužbenec tajne policije(Gestapo),mu pokaže eno od teh reprodukcij in mu strogo,na germanski način vrže v obraz:¨Ste to vi storili?¨

¨Ne¨,mu odvrne mojster,nikajoč z glavo,¨to ste vi storili!¨

Ali je agent ta luciden odgovor vzel za dobro ali slabo,razumel pravilno ali napačno , ni znano,vsekakor pa je zavoljo izredne čilosti Picassovega odgovora nemudoma obrnil pete in se ni nikoli več pojavil na njegovih vratih.Morda je tudi sam postal ljubitelj souvenirjev,kdo bi vedel!
Napisano po zgodbi F.C.Weisskopfa(1900-1955),original v nemškem jeziku!