Tako postanejo znanstveniki proizvod vladajočega razreda in nosijo v sebi nasprotje,ki jih razdvaja:po eni strani so kot delojemalci in manj pomembni uradniki superstrukture,neposredno odvisni od vodilnih(zasebnih organizmov ali države)in neizogibno sodijo v partikularnost,kot določena skupina terciarnega sektorja,po drugi strani,kolikor je njihova stroka vedno splošna,so ti specialisti poosebljeno oporekanje partikularizmov,ki so jim jih vcepili in katerih ne morejo spodbijati,ne da bi spodbijali sami sebe.Trdijo,da ni ¨buržoazne znanosti¨,vendar je njihova znanost buržoazna zaradi svojih omejitev in to tudi vedo.A res je,da v določenem trenutku,ko raziskujejo,delajo svobodno,a to še bolj zagreni njihovo vrnitev v resnične razmere.Oblast ve,da je stvarnost strokovnjaka nenehno in vzajemno spodbijanje splošnega in posebnega in da predstavlja,vsaj potencialno,to kar je Hegel imenoval ¨nesrečno zavest¨.Zato ima oblast strokovnjaka za izredno sumljivega.Očita mu,da je ¨tisti,ki vedno zanika¨;čeprav dobro ve,da ne gre za potezo v značaju in da je spodbijanje potrebno za delovanje znanstvene misli.Le-ta je resnično tradicionalnistična,kolikor sprejme znanost v celoti,a negativna,kolikor se predmet oporeka v njej in se s tem omogoča napredek.Eksperiment Michaelsona in Morlaya je v celoti spodbijal Newtonovo fiziko.Vendar oporekanje ni bilo namen.Napredek v merjenju hitrosti(tehnični napredek sredstev,povezan z industrijo)jima je vsilil misel,da sta merila hitrost zemlje.To merjenje razkriva nasprotje,ki ga eksperimentatorja nista iskala;sprejela sta ga le,da bi ga bolje odstranila z novim oporekanje:le to jima vsiljuje predmet.Fitzgerald in Einstein tako nista nasprotnika,temveč znanstvenika,ki iščeta,kaj bi v sistemu morali opustiti,da bi z najmanjšimi stroški uvedli rezultate ekpsperimenta.A to ni pomembno:če so takšni da se sredstva v njih spodbijajo bosta po mnenju oblasti nazadnje oporekala ciljem,ki jih je vladajoči razred hkrati postavil v abstraktnost in zraven spadajočo enotnost sredstev.Tako je raziskovalec vladajočega razreda hkrati nujno potreben in sumljiv.Ne more drugače,kot da občuti in ponotranji ta sum in se že v začetku zdi sumljiv samemu sebi.
Od tedaj sta dve možnosti:
A.Znanstvenik sprejme vladajočo ideologijo ali si jo prilagodi:nezvest je samemu sebi,a uspe mu,da podredi splošno posebnemu;uporablja samocenzuro in postane apolitičen,agnostičen itd.Lahko se tudi zgodi,da ga oblast prisili,da se odpove nagnjenju k tehtnemu oporekanju:zavrne svojo spodbijajočo oblast,kar se lahko zgodi brez velike škode za njegovo vlogo praktika.V tem primeru z zadovoljstvom govorijo,da ¨to ni intelektualec¨.
B.Če ugotovi partikularizem svoje ideologije in se ne more z njim zadovoljiti,če prizna,da je načelo avtoritete ponotranjil v samocenzuro,če je,da bi zavrnil svoj neprijetni občutek in pohabljenost,prisiljen,da zdvomi o svoji ideologiji,ki ga je oblikovala,če odbije,da bi bil podrejeni predstavnik vodstva in sredstvo za te cilje,ki jih ne pozna,ali katerim ne sme ugovarjati,tedaj postane predstavnik praktičnega znanja nestvor,namreč intelektualec,ki se ukvarja s tem,kar se ga tiče(na zunaj:načela,ki usmerjajo njegovo življenje in notranjost:doživljanje položaja,ki ga ima v družbi),in o katerem drugi pravijo,da se ukvarja s tem,kar se ga ne tiče.
Skratka,vsak znanstvenik lahko postane intelektualec,ker ga določa nasprotje kot nenehna borba njegove splošnostne tehnike in vladajoče ideologije,borba,ki je v njem.Toda strokovnjak ne postane dejansko intelektualec že s preprosto odločitvijo:to je odvisno od njegove osebne zgodovine,ki je v njem lahko sprožila napetost,ki ga označuje;nazadnje bomo videli,da je celota dejavnikov,ki dokončno pripomorejo k njegovi preobrazbi,družbenega izvira.
Najprej lahko navedemo obljubo vladajočih razredov in življenjski status,ki ga zagotavljajo svojim intelektualcem-zlasti študentom.Nizke plače seveda pripeljejo do velike odvisnosti.Toda lahko tudi silijo k oporekanju,ko razkrijejo strokovnjaku znanja,kakšno mesto v resnici imel v družbi.Vladajoči sloji študentom prav tako ne morejo zagotoviti vseh mest,ki jim pripadajo in so jim jih obljubili:tisti,za katere ni poskrbljeno,se spustijo pod življenjsko raven-pa naj bo še tako skromen-ki jo zagotavljajo strokovnjakom.Ta brezposelnost ali ta padec v vloge,ki so slabše plačane ali manj cenjene,lahko normalno zagotavlja sistem izbora;toda negativni izbranec(izločenec),ne more oporekati izboru,ne da bi zanikal celotno družbo.Zgodi se,da v določenih zgodovinskih razmerah stare vrednote in vodilno ideologijo silovito spodbijajo delavski razredi,kar vključuje globoke spremembe v vladajočih razredih;v tem primeru se številni specialisti znanja spremenijo v intelektualce,kajti ob protislovjih,ki se pojavijo v družbi,se zavedo svojega lastnega protislovja.Če,povsem obratno,vladajoči razredi hočejo povečati učinek ideologije na račun znanja,le-ti povečajo notranjo napetost in so odgovorni za preobrazbo strokovnjaka v intelektualca:zreducirali so delež tehnike,znanosti in svobodno uporabo metod na predmetu precej bolj na predmetu precej bolj,kot je strokovnjak lahko sprejel.Pri vas se je zgodilo,da je vlada v zadnjih petih letih prisilila profesorje zgodovine,da so izkrivljali zgodovinsko resnico:to je privedlo do tega,da so ti profesorji,tudi če so se sedaj ukvarjali le s poučevanjem in ugotavljanjem dejstev,sedaj začeli v imenu poklicne vesti in znanstvenih metod,ki so jih vedno uvajali,oporekati ideologiji,ki so jo do tedaj pasivno sprejemali.Večinoma vsi ti dejavniki vplivajo hkrati:njihova celota namreč,pa naj bo še tako protislovna,odseva splošen odnos neke družbe do strokovnjakov;toda vedno privedejo le do tega,da se ljudje zavedo bistvenega protislovja.
Intelektualec je torej človek,ki se zave nasprotja,v sebi in družbi,med iskanjem praktične resnice(z vsemi normami,ki jih vključuje)in vladajočo ideologijo(z njenim sistemom tradicionalnih vrednot).To osveščanje,ki se mora izvršiti,da bi bilo stvarno,najprej na ravni njegovih strokovnih dejavnosti in položaja,ni nič drugega,kot odkritje osnovnih družbenih protislovij,namreč razrednih sporov in v osrčju samega vladajočega razreda razkriva organski spor med resnico,ki jo vladajoči razred zahteva za svoje podjetje,in miti,vrednotami,tradicijami,ki jih vzdržuje in s katerimi hoče okužiti druge razrede,da bi si zagotovil vodilno vlogo.
Intelektualec,proizvod razcepljenih družb, dokazuje le-te,ker ponotranja njihov razkroj.Je torej zgodovinski produkt.V tem smislu se nobena družba ne more pritoževati nad svojimi intelektualci,ne da bi obtoževala samo sebe,kajti ima le tiste,ki jih naredi.(…)

JEAN PAUL SARTRE - FILOZOFIJA-ESTETIKA-POLITIKA,V. AKTUALNE TEME-OBRAMBNI GOVOR ZA INTELEKTUALCE-SITUACIJE VIII,zgornji tekst s strani 267-270